UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Maja Pintar

PROBLEMATIKA STATUSA SRBSKE NARODNE SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI DIPLOMSKO DELO

Mentor: red. prof. dr. MILAN BUFON Študijski program: Geografija kontaktnih prostorov

Koper, 2012

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka program

Maja Pintar, z vpisno številko 92031034 vpisan/-a na študijski Geografija kontaktnih prostorov, rojen/-a 22.06.1984 v kraju

Ljubljana, sem avtor/-ica diplomske naloge z naslovom Problematika statusa srbske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. S svojim podpisom zagotavljam, da: - je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; - sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; - sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu; - se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3); - se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ; - je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne:_________________

Podpis avtorja/-ice:

2

ZAHVALA

Zahvalila bi se svojemu mentorju, prof. dr. Milanu Bufonu za konstruktivno kritiko ter koristne napotke, ki mi jih je podajal med nastajanjem pričujočega diplomskega dela; ter vsem kolegom in kolegicam, ki so kakorkoli pripomogli, da je to delo nastalo.

Vsem skupaj se še enkrat najlepše zahvaljujem!

Koper, november, 2012

Maja Pintar

3

Bože pravde, ti što spase od propasti dosad nas, čuj i odsad naše glase i od sad nam budi spas. Moćnom rukom vodi, brani budućnosti srpske brod. Bože spasi, Bože hrani, Srpskog Kralja, srpski rod! Složi srpsku braću dragu, na svak´ dičan slavan rad, sloga biće poraz vragu a najjači srpstvu grad. Nek' na srpstkoj blista grani bratske sloge zlatan plod. Bože spasi, Bože hrani Srpskog Kralja, srpski rod! Nek na srpsko vedro čelo tvog ne padne gneva grom, blagoslovi Srbu selo polje, njivu, grad i dom! Kad nastupe borbe dani, k' pobedi mu vodi hod. Bože spasi, Bože hrani Srpskog Kralja, srpski rod! Iz mračnoga sinu groba srpske krune novi sjaj, nastalo je novo doba, novu sreću Bože daj. Kraljevinu srpsku brani, pet vekovne borbe plod. Bože spasi, Bože hrani, moli ti se srpski rod!

Srbska narodna himna

Za temo diplomske naloge sem si izbrala srbsko narodno skupnost v Sloveniji predvsem zato, ker sem se pred dvema letoma in pol preselila v Štepanjsko naselje v Ljubljani, ki je znano po močni prisotnosti priseljencev iz republik bivše Jugoslavije, ter si tu našla delo v enem izmed lokalov. Vsakodnevno sem spoznavala nove in nove ljudi, ki niso govorili slovensko – nekateri niso znali, drugi niso hoteli. Poleg tega sem v slovenskih medijih zasledila težnje te manjšine po enakopravnosti z italijansko ter madžarsko narodno skupnostjo in se odločila, da zadevo malo bolje raziščem. Besedilo, ki sledi, je povzetek te raziskave.

4

PROBLEMATIKA STATUSA SRBSKE NARODNE SKUPNOSTI V SLOVENIJI

IZVLEČEK Slovenija je na evropskem zemljevidu samostojna država šele kratek čas. Pred tem smo bili dolgo časa del mnogo večje državne tvorbe, v katero je bilo povezanih več narodov. Med seboj smo sobivali v bolj ali manj bratskem ozračju. Migracije med državami znotraj Jugoslavije so bile prisotne skozi večji del te skupne zgodovine, še posebej iz manj razvitih delov v bolj razvite, med slednje je spadala tudi Slovenija. Močno napredujoča industrializacija je povzročila presežke delovne sile ter obsežnejše selitve po drugi svetovni vojni, ljudje so se priseljevali k nam v iskanju boljše zaposlitve, višjega življenskega standarda, v iskanju nečesa boljšega zase in za svojo družino. Seveda pa so te migracije imele tudi politično ozadje. Tudi iz Slovenije je tekel močan tok izselitev in treba je bilo zapolniti praznino, ki jo je ob odhodu pustilo domače prebivalstvo.Višek priseljevanja je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi zagona gospodarstva ter izboljšanja življenjskega standarda, pa tudi zaradi omejevanja priseljevanja v države zahodne Evrope. Velika prelomnica je leto 1991, ko se jeSlovenija odcepila od skupne države. Mnogi so pridobili slovensko državljanstvo, drugi so se izselili. Z novo državo je prišla nova politika, priseljevanje se je kljub temu nadaljevalo, sploh zaradi potrebe po novi in cenejši delovni sili, spremenila se je priselitvena politika ter oblikovala nova, slovenska zakonodaja. V luči vseh sprememb se je skozi ta čas na slovenskem nacionalnem ozemlju oblikovala po eni strani enotna, po drugi strani pa spet zelo raznolika srbska manjšinska skupnost. Ta skupina predstavlja le majhen del pisanega manjšinskega mozaika, ki ga sestavljajo»nove« priseljenske skupnosti v Sloveniji, in se je ob osamosvojitvi kljub slovenskemu državljanstvu znašla v vlogi tujcev v prej enotni državni tvorbi. KLJUČNE BESEDE: priseljenci, človekove pravice, narod, narodna skupnost, tujci.

5

THE ISSUE OF THE STATUS OF THE SERB ETHNIC COMMUNITY IN SLOVENIA

ABSTRACT

Slovenia has not been an independent country on the map of Europe for a long time. Before that we were a part of a much larger country formed by many different nations. We coexisted in a more or less brotherly environment. Migrations between the countries within Yugoslavia were present throughout the majority of our shared history, especially from the less developed to the more developed parts, among the latter which was also Slovenia. After World-War 2, the rapidly advancing industrialisation caused a surplus of work force and more extensive migrations. People immigrated to Slovenia in search of better employment, of a higher standard of living, of better lives for themselves and their families. Naturally, these migrations also had a political background. Slovenia also faced a strong flow of emigration and the void remaining after the native population had left had to be filled. The highest point of immigration occurred in the 1970’ due to the economic growth and the improvement of the living standard as well as the limitation of immigration instated in the countries of Western Europe. A great turning point happened in 1991 when Slovenia seceded from Yugoslavia. Many acquired Slovenian citizenship, others emigrated. With the new country came a new policy, but in spite of that the immigration still continued, especially because of the need for a new and cheaper work force. All that changed was the immigration policy and a new, Slovenian, constitution was formed. In light of all the changes, a unified and yet extremely diverse Serbian community formed in the Slovenian national territory at this time. This group represents just a small part of the colourful mosaic of minorities that is composed from the “new” immigrant communities in Slovenia and, despite having a Slovenian citizenship they found themselves in the role of foreigners in a previously uniform country.

KEYWORDS: immigrants, human rights, nation, national community, foreigners

6

Kazalo 1. UVOD ...................................................................................................................... 9 2. METODOLOŠKO–HIPOTETIČNI OKVIR ........................................................ 11 2.1 Opredelitev ciljev, struktura naloge ter hipoteze ............................................. 11 2.2 Struktura dela ................................................................................................... 13 2.3 Metodologija .................................................................................................... 13 3. ZGODOVINSKI ORIS PRISELJEVANJA V SLOVENIJO ................................ 15 3.1 Povojna situacija in novi migracijski premiki v državi .................................... 16 3.2 Notranje jugoslovanske migracije po popisih leta 1953, 1961, 1971 .............. 17 3.3 Opredelitev vzrokov za priseljevanje v Slovenijo ........................................... 18 3.4 Priseljevanje pripadnikov srbske narodnosti .................................................... 21 3.5 Geografski oris poselitve srbske narodne skupnosti v Sloveniji ...................... 24 4. ZAKONSKI OKVIR S PODROČJA VARSTVA MANJŠIN .............................. 30 4.1 Zgodovinski pregled varstvene zakonodaje ..................................................... 30 4.2 Konec hladne vojne in nov režim varstva narodnih manjšin ........................... 32 4.3 Opredelitev pojma narodna manjšina............................................................... 34 4.4 Ustavno varstvo manjšin v Republiki Sloveniji ............................................... 39 4.4.1 Urejanje statusa nedržavljanov v Republiki Sloveniji............................... 41 4.5 Širši pravni okvirin srbska narodna skupnost .................................................. 44 4.5.1 Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih .............................. 45 4.5.2 Okvirna konvencija o varstvu narodnih manjšin ....................................... 46 4.5.3 Deklaracija oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam........................................................................................ 48 4.6 Varstvo manjšin v Sloveniji in Evropska unija ................................................ 49 5. DRUŽBENI VIDIKI INTEGRACIJE SRBSKE NARODNE SKUPNOSTI V SLOVENIJI ............................................................................................................... 52 5.1 Integracijski proces in srbska narodna skupnost .............................................. 52 5.2 Analiza anketnega vprašalnika ter rezultati ..................................................... 54 5.3 Vloga jezika v integracijskem procesu ............................................................ 73 5.4 Delovanje srbskih društev ................................................................................ 75 5.5 Srbska pravoslavna cerkev in njen vpliv na srbsko narodno skupnost ............ 80

7

5.6 Vpliv slovenskih medijev na javno percepcijo ................................................ 81 5.6.1 Primeri pojavljanje srbske narodne skupnosti v slovenskih medijih........ 84 5.7 Vezi z domačim okoljem ................................................................................. 86 6. ZAKLJUČEK ........................................................................................................ 88 7 .VIRI IN LITERATURA ........................................................................................ 92 8. SEZNAM GRAFOV, SLIK IN TABEL.............................................................. 100 9. PRILOGE............................................................................................................. 102

8

1. UVOD

Območje, kjer se danes nahaja samostojna Republika Slovenija, ni bilo nikoli etnično homogeno. Še več, država, kakršno poznamo danes, je nastala šele kratek čas nazaj. Zaradi svoje geopolitične lege v središču Evrope je bila stičišče migracijskih gibanj že v srednjem veku,vendar to za mojo raziskavo ni relavantno, osredotočila se bom na dogajanje v 20. stoletju, ki so ga zaznamovali predvsem obe svetovni vojni, razglasitev samostojne države leta 1991 in vstop v Evropsko unijo v letu 2004. Zadnje spreminjanje meje je prineslo pestro paleto različnih narodov, ki so v procesu osamosvajanja ostali izven svoje matične države, in se znašli znotraj popolnoma druge. V nadaljevanju se bom osredotočila na srbsko manjšinsko skupnost, ki se znotraj meja Slovenije nahaja že skozi celotno obdobje obstoja skupne države Jugoslavije, vendar je bilo njihovo priseljevanje skozi različna obdobja bolj intenzivno od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, predvsem zaradi ekonomskih vzrokov, tj. hitrega prehoda od tipično agrarne družbe do močne industrializacije ter posledično primankljaja delovne sile, čeprav to nikakor ni edini razlog, saj je bila situacija dosti bolj kompleksna. Raziskala bom, kako se je ta priseljenska skupina, ki je z leti postala »nova« manjšina znašla v tujem1 okolju, ter kako je to okolje zaznamovalo in oblikovalo njo. Srbska narodna skupnost danes predstavlja nezanemarljiv delež v celotni populaciji Slovenije, zato me zanima, kako je država pripravljena poskrbeti za ta majhen delček svoje »narodne mase«. Problematika njihovega statusa kot priznane oz. nepriznane narodne manjšine odpira nova vprašanja in polemike v luči moderne Evrope brez meja. Nedoločen status te skupnosti in iz tega izhajajoč problem kulturne in jezikovne asimilacije ter interakcija z večinskim prebivalstvom predstavljajo jedro moje diplomske naloge. Pravzaprav ravno komplekstnost celotne situacije v smislu: kdo smo »mi« in kdo so »oni«, in zakaj tudi »oni« niso »mi«, če tu živijo že skoraj vse svoje življenje in so si ustvarili družino, imajo tu sorodnike, prijatelje. Kaj nas določa za Slovence in njih kot tujce? Je to jezik, verska pripadnost, drugi običaji ali zgolj to, da smo bili tu prvi? 1

Označila avtorica; izraz tuje sem uporabila za okolje, ki je kulturno, jezikovno oz. na katerikoli način drugačno od izvornega. Izvorno okolje je okolje, iz katerega se je priselila prva generacija priseljencev in ga apliciramo tudi na vse nadaljnje generacije, tudi tiste, ki so se rodili v Sloveniji.

9

Širša antropološka definicija kulture, kot jo opredeljuje Mojca Medvešek, so »nizi naučenih vedenj, prepričanj, stališč, vrednot ali idej oz. idealov, ki so značilni za posamezno družbo ali populacijo« (Ember in Ember 1990, v Medvešek 2005, 108). Kot taka je skupna nekemu narodu in se navzven kaže oblika narodnostnega izraza, različna nam, Slovencem in njim, Srbom. Nismo isti, smo pa enakopravni in če že živimo v skupni državi, naj bi kot taki imeli tudi enake pravice.2Slovenci kot večinski narod imamo moralno in zakonsko dolžnost spoštovati drugačne od sebe in jim omogočiti ohranjanje lastnih kulturnih posebnosti, kot imajo tudi oni dolžnost, da spoštujejo vrednote države, v katero so se priselili in katere del so postali. Seveda situacija ni samo črnobela, in zdaleč ne tako enostavna, zato sem se odločila, da jo podrobneje raziščem v svoji diplomski nalogi. Pri tem se mi zdi potrebno poudariti, da problematika novonastalih manjšinskih skupin, ki nimajo ustavno priznanega statusa manjšine ni nov trend v razvoju Slovenije, temveč se situacija nenehno spreminja, tako kot se spreminja etnična ter politična struktura Evrope oz. če se želimo bolj podrobno opredeliti, Evropske unije. Globalizirana Evropa se vsak dan sooča z novimi migracijskimi tokovi in v tem smislu se mora soočati tudi s posodabljanjem migracijskih politik. Slovenija kot del te evropske tvorbe ni nobena izjema. Avtorji, ki so se na področju manjšinske problematike začeli posvečati novejšim migracijskim gibanjem in posledično novonastalim manjšinskim situacijam na slovenskih tleh, se zavedajo pomembnosti odkrivanja novih ukrepov, ki bi reševali situacijo v pozitivnem smislu. Slovenija ima na svojih tleh poleg ustavno priznanih manjšin ter manjšinskih skupin z območja nekdanje Jugoslavije tudi nezanemarljiv delež priseljencev/zdomcev iz vzhodne Evrope, ki so se na slovenski delovni trg usmerili predvsem po vstopu Slovenije v Evropsko unijo.

2

Ustava RS, 61. člen (podrobneje v 4.4 poglavju)

10

2. METODOLOŠKO–HIPOTETIČNI OKVIR

2.1 Opredelitev ciljev, struktura naloge ter hipoteze

Cilj moje diplomske naloge je prikazati situacijo srbske narodne skupnosti v Sloveniji, kot jo poznamo danes, pri čemer se mi zdi potrebno razjasniti zgodovinske okoliščine,ki so pripeljale do današnjega stanja. Slovenija je bila skoraj celotno 20. stoletje del mnogo večje državne tvorbe, v kateri smo živeli skupaj z drugimi narodi, Srbi, Hrvati, Makedonci, Črnogorci ter Bošnjaki, zato je nujno osvetliti okoliščine, ki so bile vzrok za preseljevanje znotraj SFRJ. Osredotočila se bom predvsem na obdobje v času od leta 1948 do osamosvojitve ter s poudarkom na obdobju po vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo. Opisala bom model varstva manjšin, kot se je razvil skozi različna obdobja, od same opredelitve do zakonskih določil ter slovenske zakonodaje na tem področju. Sama problematika statusa srbske manjšine izhaja iz njene neavtohtonosti, saj kot taka v Republiki Sloveniji zakonsko kljub svoji številčnosti ne uživa vseh prednosti, ki jih imata obe avtohtoni manjšini, italijanska ter madžarska, ter v malo bolj omejenem obsegu tudi romska. Kot rezultat sodobnih migracijskih procesov ni skoncentrirana na določenem delu slovenskega ozemlja, temveč je razpršena po celotnem ozemlju Republike Slovenije, kar predstavlja zgolj enega izmed problemov pri zahtevi po priznanju enakopravnosti. Poleg tega problem izhaja tudi iz same sestave srbske manjšinske skupnosti. Znotraj same skupnosti ločimo prvo generacijo priseljencev v Slovenijo. To so t. i. pravi priseljenci, ki so se priselili na slovensko nacionalno ozemlje v različnih obdobjih z različnimi motivi. Tisti, ki so se tu ustalili, so si v mnogih primerih tu ustvarili družino. Pri tem je pomembno poudariti, da so bili ti zakoni dostikrat etnično heterogeni. Srbski oficirji so se naprimer poročali tudi s Slovenkami (Dolenc, 2007). Tako lahko trdimo, da je druga generacija priseljencev rojena v Sloveniji in vzgojena v obeh kulturnih izročilih. Danes živita v Sloveniji tudi tretja in celo četrta generacija, ki se v mnogih pogledih enačita s slovensko kulturo, hkrati pa tudi s srbsko in morda celo s katero drugo. Ta proces se nenehno ponavlja, saj se trend v priselitvah iz bivših republik

11

Jugoslavije ni nikoli ustavil. Prav tako obstaja v Sloveniji nezanemarljiv delež priseljencev srbske narodnosti, ki niso državljani Republike Slovenije in se tu nahajajo bodisi zaradi dela bodisi zaradi šolanja kot t. i. začasni migranti in bi lahko načeloma v prihodnosti postali del slovenske nacionalne mase. Moderne demokratične države, kamor se prišteva tudi Slovenija, gradijo svojo prebivalstveno politiko na temelju integracije. Zastarela politika asimilacije zdaleč ni več ustrezna, večji izziv danes predstavlja iskanje ustreznega modela integracijske politike (Medvešek, 2007). Priseljenci so v novi državi primorani sprejeti večinsko kulturo, tj. v prvi vrsti slovenski jezik, kar določa tudi zakon3. Tako je naslednji »vidik« pri obravnavanju statusa srbske manjšinske skupnosti njihova perspektiva življenja v drugi državi in kako se dojemajo sami. Mnogi živijo tu že skoraj celo življenje in so se morali naučiti sprejeti novo kulturo ter jezikovne posebnosti in običaje države, v katero so se priselili. Potem pa so tu še nove generacije, ki so bile rojene v Sloveniji in se imajo v mnogih ozirih za Slovence.V diplomski nalogi bom skušala predstaviti obojesmeren odnos, se pravi odnos med slovensko državo na eni strani, to je odnos slovenske zakonodaje ter slovenske družbe do srbske manjšinske skupnosti, ter na drugi strani odnos »manjšine« do »večine«. Glavni cilj je najti pot k sožitju ter poiskati rešitve, ki bi koristile obema stranema. Torej, če povedano strnem v tri glavne hipoteze: 1. Največji problem pri uveljavljanju pravic manjšinske skupnosti je neavtohtonost ter razpršenost poselitve znotraj ozemlja RS, saj Ustava zakonsko podpira le v Sloveniji živeči avtohtoni manjšini, italijansko ter madžarsko, v manjšem obsegu tudi romsko. 2. Urejanje enotnega modela institucionalnega varstva »novih« manjšin je težavno zaradi dejstva, da znotraj RS živi več manjšin, ki so »ostanki« nekdaj skupne jugoslovanske države in ne samo srbska skupnost in so si med seboj zelo različne, tako po veroizpovedi, jeziku, številčnosti in ozemeljski distribuciji.

3

Zakon o javni rabi slovenščine: Ur.l.RS,št.86/04

12

3. Obstoj »pravih« priseljencev, prve generacije ter tistih, ki so bili rojeni v Sloveniji ali pa so se sem priselili v kasnejših obdobjih ter se v mnogih primerih le delno poistovetijo s srbsko kulturo oz. se dojemajo kot Slovenci. Moja raziskava bo pripomogla k boljšemu razumevanju narodnostno pestre situacije v Republiki Sloveniji, ki smo ji priča v današnji, moderni informacijski dobi in ki bi morala iti preko »zgolj« teoretskih modelov varstva manjšin ter se uveljaviti predvsem v praksi.

2.2 Struktura dela

Prvi del naloge je tako teoretski in temelji predvsem na opisovanju situacije, ki vlada v naši državi ter na bolj obširni raziskavi znanstvene literature. Pri tem se bom opirala na strokovno literaturo, slovensko in evropsko zakonodajo ter na statistične podatke. Z njimi bom predstavila hipoteze ter cilje dela. V drugem delu naloge se bom poglobila v analizo statističnih podatkov, pridobljenih tako iz znanstevnih virov kot tudi mojih lastnih. V ta namen sem sestavila anketni vprašalnik ter opravila nekaj intervjujev, da bi se lažje približala bolj osebnemu vidiku celotne zgodbe. V zaključku bodo predstavljeni izsledki raziskave v smislu potrditve oziroma zavrnitve uvodnih hipotez.

2.3 Metodologija

Pri svojem raziskovanju se bom oprla na rezultate popisov prebivalstva, ki jih je najprej izvajala SFRJ v letih po drugi svetovni vojni, predvsem zato, ker so v prvem popisu po vojni odprli novo »kategorijo popisovanja«, relavantno za mojo nalogo, in sicer narodna pripadnost. Prav ta možnost subjektivnega opredeljevanja leta 1948 in

13

v vseh nadaljnih popisih prebivalstva predstavlja temeljni vir preverjanja etnične sestave v Sloveniji (Kržišnik - Bukić, 2010). Velik vir statističnih podatkov je tudi raziskava Percepcije slovenske integracijske politike, tj. projekt, ki je potekal v okviru Ciljnega raziskovalnega programa »Konkurenčnost Slovenije 2001–2006«, ki sta jo uredila Miran Komac ter Mojca Medvešek, in na katero se bom opirala skozi celotno diplomsko nalogo. Poleg raziskave PSIP4, bom zbirala podatke tudi iz izbrane strokovne literature, ki se ukvarja s problematiko manjšin, etničnosti, narodnostnih vprašanj, ipd. Za moje delo sta pomembni tako slovenska kot tujazakonodaja na področju varstva manjšin, sama Ustava Republike Slovenije, razne mednarodne konvencije ter direktive EU kot pravni okvir integracijske politike. Nenazadnje bom črpala tudi iz internetnih in časopisnih člankov in raziskovalnega dela – osebnih pričevanj ter izkušenj posameznikov srbske manjšine ter intervjujev s predstavniki srbskih društev v Republiki Sloveniji. Pogovarjala sem se tudi s Slovenci, prav zato, da bi dobila dvosmeren vpogled v situacijo, ki vlada v Sloveniji. Ta pričevanja služijo zgolj kot bolj ilustrativen opis situacije in ne kot neizpodbitna dejstva.

4

Percepcije slovenske integracijske politike

14

3. ZGODOVINSKI ORIS PRISELJEVANJA V SLOVENIJO

Če hočemo bolje razumeti kompleksnost celotne situacije priseljevanja narodov iz nekdanje SFRJ v Slovenijo, je potrebno najprej razjasniti pogoje, ki so pripeljali do tega. Ustanovitev Jugoslavije so zaznamovali predvsem druga svetovna vojna ter posledično novonastala radikalna politična slika odnosov na notranji ravni ter ideološki posegi v smislu povezovanja Jugoslavije s t. i. vzhodnim socialističnim blokom. Prav tako je to obdobje zaznamovala gospodarska kriza ter konec velikega izseljevanja Slovencev s sedanjega slovenskega območja sprva v prekomorske države, konec tridesetih let pa se je zaključilo tudi izseljevanje v države Zahodne Evrope. Nova državna ureditev je rezultirala v skoraj kaotičnih prebegih politične emigracije, Jugoslavija pa je čedalje bolj zapirala svoje meje navzven, kar je še posebej občutila Slovenija, ki je edina od jugoslovanskih republik mejila na države s kapitalistično ureditvijo. Tako se je oblikoval nov centralnoplanski političnogospodarski sistem, s katerim je preseljevanje narodov znotraj skupne države dobilo popolnoma drugačno sliko. Če želimo natančneje raziskati vzroke za priseljevanje srbske etnične skupine v Slovenijo, se moramo poglobiti v širšo sliko migracijskih vzorcev narodov bivše SFRJ. Josipovič (2006) in Komac (2007) sta se pri svojem raziskovanju opirala na popise, ki jih je v letih 1948, 1953, 1961, 1971 ter 1981 izvajala Jugoslavija, leta 1991 pa so popise izvajale države ločeno, prav tako so ločeno objavljale tudi rezultate. Za vse popise do osamosvojitve Slovenije je značilna problematika registracije selitev zaradi subjektivnosti registracije prebivališča oz. navezanosti statistične definicije selitev na stalno prebivališče, kar je bilo večkrat težavno ugotoviti (Komac, 2007). Kljub morebitnim metodološkim pomankljivostim ti popisni podatki prikazujejo dokaj realno stanje, zato smo se nanje opirali tudi v tej raziskavi. Zadnji popis je bil izveden leta 2002 in je prvi ter hkrati edini popis, ki ga je od osamosvojitve dalje izvedla Republika Slovenija in je zaradi načina zbiranja podatkov tudi najbolj verodostojen popis.

15

3.1 Povojna situacija in novi migracijski premiki v državi

Ob koncu druge svetovne je bila Jugoslavija izrazito agrarna ter gospodarsko nerazvita država, leta 1948 je imela namreč še vedno več kot 10 milijonov kmečkega prebivalstva, tj. dve tretjini vsega prebivalstva oz. 67,2 % (Josipovič, 2006). Kljub povojni depresiji v gospodarstvu se je v državi razvil politični zanos po graditvi »nove domovine«. Ti načrti so vključevali tudi vse večje notranje migracijske premike, ki pa po popisu leta 1948 še niso dosegli nekega večjega obsega. Vendar pa je ta popis pomemben zaradi dejstva, da je bil prvi izveden popis, ki je potekal po načelu stalnega bivališča. Primerjava s preteklimi popisi ni najlažja, prvič zato, ker je bil zadnji popis izveden kar 17 let nazaj, leta 1931, drugič pa zaradi dejstva, da je vojna povzročila velika preseljevanja ljudi in se je situacija umirila šele po vojni. V Slovenijo so se v tem prvem povojnem obdobju v glavnem priseljevali posamezniki, ki so tu že imeli sorodnike oz. prijatelje, begunci, ki so ostali brez družin ter pripadniki jugoslovanske vojske, ki so bili službeno premeščeni v Slovenijo iz ostalih delov države. Druga svetovna vojna tako na priseljevanje v Slovenijo ni pustila večjega pečata. Po letu 1953 začne upadati delež kmečkega prebivalstva in ob naslednjem popisu znaša 60,9 %, leta 1961 pa že manj kot polovico, tj. 49,6 %. Trend upadanja se nadaljuje v sedemdeseta leta, ko kmečko prebivalstvo predstavlja le še 38,2 % oz. 7,8 milijona vsega prebivalstva (Josipovič, 2006). Poleg hitre deagrarizacije je pričelo naraščati tudi mestno prebivalstvo, kar je hitro pripeljalo do presežkov delovne sile. Jugoslavija je tako leta 1963 zopet odprla svoje meje v Evropo. Torej lahko ločimo dva glavna premika, in sicer prvič s podeželja v mesta v obdobju od 1953 do 1961, drugič pa v tujino po odprtju meje. S to novo gospodarsko reformo so jugoslovanske oblasti hotele rešiti krizo nezaposlenosti in preurediti gospodarstvo. Začelo se je začasno izseljevanje v tujino oz. »zdomstvo«. Med republikami so obstajale velike razlike v razvitosti, to pa je vplivalo tudi na migracije. Ciljna območja in vzroki priseljevanja so se spreminjali skozi različna obdobja.

16

3.2 Notranje jugoslovanske migracije po popisih leta 1953, 1961, 1971

Za pravilno razumevanje migracijskih procesov je poznavanje vzrokov za selitve ključnega pomena. Najpogostejša je teorija o »push-pull« dejavnikih odbijanja in privlačevanja, vendar ti dejavniki ne morejo na enostaven način pojasniti, zakaj se iz določenega območja izseljujejo mase ljudi, iz okolij s podobnimi značilnostmi pa ne. Slovenija je skozi obdobje v času skupne države doživela vrsto sprememb v selilnih vzorcih v prehodu od notranjih k zunanjim selitvam. Razlogi za preseljevanje so bili za prebivalstvo SFRJ mnogokrat nezavedni v svojih globljih motivih. Večinoma so ti razlogi predstavljeni kot zgolj ekonomske narave, vendar ne moremo zagotovo trditi, da v ozadju ni delovala oblast z drugačnimi, politično usmerjenimi cilji. Glavna značilnost drugega povojnega popisa leta 1953 je veliko nesorazmerje v migracijskem gibanju prebivalstva znotraj jugoslovanskih republik, ki je bilo po eni strani posledica vojne, kar je rezultiralo tudi v spremembi verske sestave. Največji priselitveni tokovi so bili diktirani s strani vlade na območja, ki jih je bilo potrebno srbizirati. V Slovenijo, na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino je vlada nameščala sebi lojalne pravoslavne kadre. Prav nasprotno pa so iz Vojvodine izseljevali nesrbsko, predvsem madžarsko prebivalstvo, tako da je ob popisu delež srbskega prebivalstva dosegel 51,1 %. V Sloveniji je v tem obdobju obstajala močna izmenjava prebivalstva s sosednjo Hrvaško. Po popisu leta 1953 je bilo v Sloveniji 28.856 prebivalcev rojenih na Hrvaškem. Razen priseljevanja s Hrvaške pa še Slovenija ni beležila večjih priselitvenih tokov iz ostalih republik. Skupno se je odselilo več ljudi, kot se jih je priselilo (62.190 odselitev in le 45.434 priselitev). Kot ciljna območja priseljevanja prednjačijo Srbija, Vojvodina ter Hrvaška. Kljub naraščajočemu priseljevanju konec 50. let Slovenija še ni prišla iz emigracijske v imigracijsko državo, saj je bilo v tem obdobju močnejše tudi izseljevanje v druge jugoslovanske republike ter odseljevanje italijanskega prebivalstva iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Stalna je bila tudi neekonomsko naravnana ilegalna emigracija, predvsem zaradi osebnih razlogov in želja po boljšem življenju v Evropi (Gosar, 1978). Večja prelomnica po popisu leta 1961 je leto 1963, ko se uradno odprejo vrata v Evropo.

17

Po podatkih popisa leta 1971 se Slovenija še ni spremenila v močnejše ciljno območje priseljevanja, čeprav je bilo več priselitev kot odselitev in je bila za Srbijo in Hrvaško tretja neto prejemnica prebivalstva (83.132 priseljenih ter 59.513 odseljenih). V strukturi ciljnih območij je Srbija še vedno na prvem mestu. Glavnina priselitev iz Bosne in Hercegovine je še vedno usmerjena v Srbijo in Hrvaško ter le v neznatnem številu v Slovenijo (3,9 %). Pri tem so se bosanski Srbi izseljevali v Srbijo, bosanski Hrvati pa na Hrvaško. Črna Gora je predstavljala drugo neto emigracijsko območje.

3.3 Opredelitev vzrokov za priseljevanje v Slovenijo

Slovenija kot najbolj zahodna izmed jugoslovanskih republik takoj po koncu druge svetovne vojne ni beležila večjih migracijskih gibanj, še več, glavni migracijski tokovi v povojnem obdobju in tudi v naslednjih letih so bili usmerjeni v druge jugoslovanske republike oz. bolj točno v ožja območja znotraj le-teh. Dejstvo je, da bi kot glavni vzrok priseljevanja težko navedli zgolj ekonomske kazalce. Kot vemo, je povojna Jugoslavija imela v osnovi centralnoplansko naravnano gospodarstvo, tako da lahko rečemo, da so bile politične sile naklonjene velikosrbskemu ekspanzionizmu, posledica česar so bila obsežna izseljevanja iz multikulturnih območij Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo v prid srbstvu, kar kaže na čisto drugačne vzroke v priselitvenih tokovih. V prid tej teoriji govori tudi Josipovič, ko omenja gradnjo tovarn v Sloveniji na območjih, kjer ni bilo naravnih virov, ter daleč nadpovprečno zaposlovanje vodstvenih kadrov srbske in črnogorske narodnosti (Josipovič, 2006). Težko bi torej znotraj Jugoslavije izpostavili Slovenijo kot prvo ciljno državo priselitev, čeprav bi morda pomislili, da je zaradi svoje geopolitične lege gospodarsko bolj razvita od ostalih republik. Več avtorjev se ne strinja o glavnih razlogih za priseljevanje v Slovenijo. Dolenc predstavi zgolj ekonomske migracije kot splošno sprejeto dejstvo in osnovno gibalo velikih meddržavnih premikanj (Dolenc, 2005). Kot precej splošen primer navaja, da je bilo za Slovenijo tipično priseljevanje ruralnega prebivalstva, ki je bilo ob

18

preselitvi precej mlajše (modalni razred 15–20 let). Prav tako je Dolenc za potrebe raziskave PSIP izvedel anketo in na podlagi rezultatov določil klasifikacijo razlogov za priselitev v Slovenijo, ki jo je razdelil na štiri točke:

1. ekonomski razlogi, 2. osebni in družinski razlogi (poroka, istočasna selitev družine, združitev družine, obisk sorodnikov), 3. prisilne selitve, 4. drugi razlogi. A če bi bil glavni razlog za priseljevanje v Slovenijo ekonomske narave, bi se po odprtju meja po letu 1963 moralo v Slovenijo preseliti dosti več prebivalstva, kot se ga dejansko je, da bi zapolnili praznino, ki so jo pustili zdomci (vir: popis 1971). Tudi Klinar je razloge za priseljevanje strnil v tri glavne skupine (Klinar, 1976, 27– 30):

-

ekonomski in demografski (reševanje eksistence, izboljšanje ekonomskega položaja, prenaseljenost,..),

-

politični in vojaški (predvsem v smislu prisilnega priseljevanja),

-

osebni in družinski (najbolj raznovrstni, možnost pridobitve izobrazbe ipd.).

V literaturi se pogosto omenjajo tudi politični ter geografski faktorji migracij. Na spodnji karti je prikazana etnična struktura SFRJ po popisu leta 1981, kjer so prikazana območja, ki jih poseljuje prebivalstvo srbske narodnosti izven meja Srbije. Oddaljenost pri odseljevanju ne igra nobene vloge, prav tako ne socioekonomska struktura odselitvenih območij. Zanimivo je vprašanje, kdo in od kod se seli kam ter zakaj. Pirjevec pravi, da ima pomembno vlogo odnos med t. i. perifernimi območji in centri moči, v tem primeru je to Beograd (Pirjevec, 2003). Na primeru Slovenije bi lahko rekli, da gre za težnjo oblasti po razbitju etnične homogenosti, ki je postala zelo izrazita šele v sedemdesetih letih.

19

Slika 1: Etnična struktura prebivalstva SFRJ po popisu leta 1991

Vir: internetni vir 1

V SFRJ je bila migracijska situacija preveč kompleksna, da bi jo lahko enostavno porazdelili med zgoraj omenjene točke. Morda bi jih bilo bolje strniti v dve večji skupini, kot so prostovoljne in prisilne migracije, pa vendar je potrebno za boljše razumevanje opisati migracijsko dinamiko za vsako državo posebej, pri čemer se bomo za potrebe raziskave osredotočili na priseljevanje le srbske populacije iz različnih območij Jugoslavije.

20

3.4 Priseljevanje pripadnikov srbske narodnosti

Vzroki za priseljevanje v Slovenijo so bili različne narave, ekonomski ali pa dirigirani s strani oblasti, ki so imeli posledice v demografski strukturi na območjih tako odselitve kot na območjih priselitve. Politični pritiski so se takoj po drugi svetovni vojni začeli vršiti predvsem na prebivalstvo nesrbske narodnosti v Bosni in Hercegovini, na območjih s šibko srbsko večino, ki so jih oblasti želele srbizirati. Gre za velika območja Bosne, kot so t. i. Bosanska krajina (Banja Luka, Prijedor, Bihač, Sanski Most idr.) ter Bosanska Posavina. Leta 1948 se je po popisu v Bosni in Hercegovini, kjer se je že popisovala etnična pripadnost, za Srbe izreklo 1.256.953 oz. kar 46,3 % vsega prebivalstva od skupno 2.713.013 prebivalcev. Porast deleža Srbov gre predvsem na račun priselitev, delno pa je krivo tudi to, da se je del muslimanov v verskem smislu opredelil za Srbe. Načrt je bil, da se iz krajev s presežkom Srbov le-te preseli na t. i. krizna območja, kjer so bili Srbi v manjšini. Rezultat je bil v sproženju obsežnih migracijskih verig, ki jih je bilo težko nadzorovati. V obdobju med letoma 1948 in 1953 se je število Srbov v Sloveniji povečalo le minimalno, in sicer z 1,66 % na 1,99 %. V ozir moramo vzeti tudi rojene v Sloveniji. Za popisno obdobje od leta 1953 do 1961 so se v migracijske tokove proti Sloveniji vključili tudi Srbi iz Bosne in Hercegovine, vendar bi težko govorili o kakšnih obsežnejših priselitvah. V tem obdobju so bile migracije izrazito usmerjene proti Srbiji, vključno s Kosovom in Vojvodino. Srbi so bili (oz. pravoslavno prebivalstvo) znotraj Jugoslavije najbolj mobilna etnična skupina. Slovenija ciljno območje predstavlja le za 2 % priseljecev iz Bosne in Hercegovine, ki znotraj Slovenije predstavljajo 20 % priselitev v tistem letu. Slovenija je v tem času še vedno neto izvoznica prebivalstva. Srbsko prebivalstvo se je s 7.048 leta 1953 po popisu leta 1961 povečalo na 11.225. Po prvem popisnem obdobju so vidne demografske posledice v notranji strukturi prebivalstva. Priselitve resda niso bile obsežne, je pa dejstvo, da je ob popisu leta 1961 opaziti večji delež v Sloveniji rojenih prebivalcev druge narodnosti. Ekonomska situacija v državi se je v tem času zelo spremenila, saj je prehod od hitrega razvoja gospodarstva do recesije rezultiral v presežkih delovne sile, hkrati pa

21

je na trg dela stopila prva povojna baby boom generacija. Jugoslavija je tako leta 1963 odprla svoje meje z namenom, da bi problem brezposelnosti reševala z začasnim delom v tujini. S popisom leta 1961 se prvič uvede popisna kategorija Jugoslovani, tako da imamo težave pri točnem opredeljevanju števila Srbov v Sloveniji. Z naslednjim popisom leta 1971 je Slovenija še vedno šibka neto prejemnica prebivalstva iz drugih republik, še posebej če v ozir vzamemo tudi zdomce. Povečalo se je število priseljenih iz Bosne in Hercegovine, in sicer na 3,9 %, vendar so se stega območja poleg Srbov priseljevali tudi Hrvati. Če povedano strnemo v številkah, se je leta 1971 za srbsko narodnost izreklo 20.209 prebivalcev, kar je skoraj dvakrat več kot pri prejšnjem popisu. V sedemdesetih letih pa se je slika spremenila, saj se je zelo povečalo notranje priseljevanje, kar je pomembno tudi za cilj te raziskave. Od skupno 143.082 priselitev, če štejemo še Slovence, ki so se vrnili v domovino, se je po podatkih popisa leta 1981 v Slovenijo priselila slaba petina prebivalstva srbske narodnosti. Pomembna kategorija za to obdobje je tudi skupina, ki se ni opredelila za nobeno narodnost – t. i. »neopredeljeni«. Znotraj te skupine so zajeti tudi vsi, ki so se opredelili kot Jugoslovani. Odstopajo pa etnične strukture glede na izvorno območje – dve petini je prispevala Hrvaška, eno tretjino Bosna in Hercegovina, slabo sedmino pa Srbija. Največ Srbov se je priselilo iz Bosne in Hercegovine.Vse bolj očitno dejstvo je, da so se iz določenih pokrajin in republik odseljevale etnične skupine, ki so na tistem območju živele v večini. Število prebivalcev, ki so se opredelili za srbsko narodnost, se je v desetih letih povečalo kar na 41.695. Po zadnjem jugoslovanskem popisu leta 1991, ki so ga države večinoma izvajale ločeno, se je v Sloveniji skupno število priseljenih prebivalcev povečalo za 41.674, v to številko pa so vštete tudi reemigracije ter naravni prirast. Če ta popis primerjamo s tistim iz leta 1981, opazimo, da se je struktura odselitvenih območij nekoliko spremenila. Največ prebivalcev se je priselilo iz Bosne in Hercegovine in ne več s Hrvaške, čeprav razlike niso velike. Obe državi predstavljata skoraj 80 % vseh priselitev do leta 1991. 11 % vseh priseljenih je prispevala Srbija, tradicionalno je tudi že priseljevanje Srbov in Črnogorcev iz Kosova (3 %) ter iz Vojvodine (4 %). Zopet ne moremo govoriti o točnem številu priseljenih srbske narodnosti iz točno

22

določenega območja, temveč le o skupnem številu. Skupno se je za pripadnike srbske narodnosti izreklo 47.401 prebivalcev. Prvi popis, ki ga je Rebublika Slovenija izvedla kot samostojna država, je potekal leta 2002. V desetletju od osamosvojitve se je marsikaj spremenilo. Priseljevanje začne potekati pod drugačnimi pogoji, nujna je takojšnja prijava stalnega prebivališča (Josipovič, 2006). Svojega statusa pa si niso vsi pravočasno uredili. Leta 1991 je mnogim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ potekel rok za pridobitev slovenskega državljanstva. Večina od njih ga ni dobila zato, ker ga niso zahtevali, in ko je čas za pridobitev državljanstva potekel, so po zakonu postali tujci. Državni organi so jih februarja 1992 izbrisali iz registra stalnih prebivalcev, saj naj bi v ta register sodili samo državljani, ne pa tudi tujci. Odseljevale in ponovno vračale so se vojaške osebe ter njihove družine, začele so se množične prisilne migracije z območij nekdanje Jugoslavije, predvsem iz Bosne in Hercegovine ter Kosova. Slovenija je mnogim migrantom služila kot vmesna točka na poti do Evropske unije. Kljub temu se je 38.964 slovenskih državljanov po popisu leta 2002 izreklo za srbsko narodnost.

Tabela 1: Opredelitev po narodnosti po popisih 1953–2002

Skupaj Popisi

prebivalstvo

Srbi

Jugoslovani

Drugi

Brez odgovora

1953

1466425

11225

/

/

/

1961

1591523

13609

2784

/

/

1971

1679051

20209

6616

3012

/

1981

1838381

41695

25615

2853

/

1991

1913355

47401

12075

8716

/

2002

1964036

38964

527

12085

48588

Vir: Statistični urad Republike Slovenije

23

Zgornja tabela je prikazana samo za prebivalstvo, ki se je v teh popisih izreklo za Srbe, ter tiste, ki so ostali narodnostno neopredeljeni kot Jugoslovani oz. so se opredelili kot drugi ali pa na vprašanje o narodni pripadnosti niso hoteli odgovoriti. Zakaj so se odločili tako, ne moremo vedeti, vendar lahko predvidevamo, da so se v različnih obdobjih ljudje identificirali tudi z državno ali regionalno pripadnostjo. Pri popisih leta 1981 ter 1991 opazimo, da se je povečalo število tistih, ki so se izrekli za Jugoslovane ali pa se niso želeli opredeliti. To zadnje desetletje pred osamosvojitvijo je morda najbolj kompleksno v smislu dojemanja narodne pripadnosti, na kar je vplivala tudi takratna politika.Visoko je tudi število tistih, ki glede na podatke popisa 2002 na vprašanje o narodni pripadnosti niso želeli odgovoriti.

3.5 Geografski oris poselitve srbske narodne skupnosti v Sloveniji

Srbska narodna skupnost se je znotraj slovenskega nacionalnega ozemlja oblikovala v daljšem časovnem obdobju. Zaradi različnih motivov v priseljevanju ter različnih območij odselitve so se razlikovala tudi začetna območja priseljevanja. Tako ne moremo trditi, da je njihovo poseljevanje kontinuirano na točno določenem območju, kot je značilno za italijansko ali madžarsko narodno skupnost.5Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je struktura poselitve srbske narodne skupnosti v Sloveniji kompleksna. Ugotovimo lahko določen vzorec poselitve, ki se je oblikoval od prvega povojnega popisa leta 1953 pa do zadnjega leta 2002. Značilna je močna koncentracija v urbanih naseljih v loku polmeseca, ki poteka nekako od Kopra preko Ljubljane v smeri Jesenic ter Kranjske Gore. Izven tega polmeseca so le manjša območja zgoščene naselitve srbske populacije. Kot ugotavlja Josipovič v svoji raziskavi, so Srbi prisotni v približno četrtini naselij v Sloveniji. Najvišji delež dosegajo v Pivki (11,46-%), ki je edino območje z naddesetinskim deležem. V številnih večjih naseljih, kot so Kranj, Jesenice, Hrušica, Tržič, Ig, Medvode, dosegajo vsaj petodstotni delež. Večin teh naselij je na območju polmeseca, le Velenje, Štore, 5

Več o priseljevanju srbske narodne skupnosti v poglavju 3.4

24

Deskle ter Podbrdo se nahajajo izven tega območja. Skoraj polovica vseh Srbov živi v Ljubljani, kjer je njihov delež prav tako petodstoten. Več kot petodstotne deleže izkazuje populacija srbske narodnosti tudi na relaciji Ljubljana–Koper, kjer poteka železniška proga. To so kraji Borovnica, Vrhnika, Rakek, Postojna, Prestranek, Pivka, Divača, Koper. V vseh teh krajih se nahajajo pomembnejši vojaški objekti, kamor je jugoslovanska vojska nameščala svoje oficirje. Srbi so v zelo nizkem deležu prisotni tudi na Štajerskem in v Prekmurju. Malo višji delež izkazujejo na Koroškem ter v pasu ob slovensko-italijanski meji. Pri poselitvi Srbov govorimo o dvojnosti geografskega vzorca (Josipovič, 2006). Na eni strani je koncentriranje v infrastrukturi ter upravno-političnih conah, na drugi pa razpršenost v urbanih središčih Slovenije. Zaradi varovanja osebnih podatkov slovenskih državljanov je na statističnem uradu težko pridobiti podatke o poselitvi srbske narodne skupnosti na ozemlju Slovenije za desetletno obdobje po zadnjem uradnem popisu leta 2002. Stanje lahko deloma prikažemo s prikazom poselitve prebivalcev z državljanstvom Republike Srbije po statističnih regijah. Podatki o prebivalstvu s srbskim državljanstvom po starostnih skupinah in spolu v Sloveniji so bili dostopni za več let, vendar so za raziskavo uporabljeni zgolj tisti iz zadnjih dveh let, ker so najbolj relavantni in so, kot že omenjeno, razdeljeni geografsko na statistične regije. Prav tako bi morali v ozir vzeti tudi prebivalstvo z državljanstvom Hrvaške ali Bosne in Hercegovine, saj se iz teh dveh območij v Slovenijo vsako leto začasno priseli nezanemarljiv delež prebivalstvene mase in je vprašanje, koliko priseljencev ima srbske korenine. Teh podatkov zato za raziskavo nismo pridobili.

25

Tabela 2: Prebivalci Slovenije z državljanstvom Republike Srbije po statističnih regijah, stanje za 1. januar 2010 ter 2011

SLOVENIJA Pomurska Podravska Koroška Savinjska Zasavska Spodnjeposavska Jugovzhodna Slovenija Osrednjeslovenska Gorenjska Notranjsko-kraška Goriška Obalno-kraška

Leto 2010 Leto 2011 8782 7561 95 89 1372 1232 275 230 1140 922 181 133 216 178 562 2623 877 161 484 796

482 2413 685 127 355 715

Vir: Statistični urad Republike Slovenije

Glede na statistične podatke je leta 2010 v Republiki Sloveniji prebivalo 8.782 državljanov Republike Srbije, naslednje leto pa se je ta številka zmanjšala na 7.561. Med regijami je na prvem mestu Osrednjeslovenska regija z glavnim mestom Ljubljano, sledi ji Podravska regija. Po sklepih Zakona o tujcih morajo vsi tisti, ki niso državljani Republike Slovenije ter želijo v Sloveniji prebivati, pridobiti dovoljenje za bivanje. Sklepamo lahko, da so ti državljani Republike Srbije v Sloveniji zaradi dela, na šolanju, na obisku ipd. S tega vidika jih ne moremo enačiti z državljani Republike Slovenije srbske narodnosti. Vendar pa ne moremo zanemariti dejstva, da bi tudi ti tujci lahko kdaj v prihodnosti postali državljani, si tu ustvarili družino ter ostali v Sloveniji.

26

Slika 2: Prebivalci Slovenije z državljanstvom Republike Srbije po statističnih regijah, stanje za 1. januar 2010 ter 2011

Obalno-kraška Goriška Notranjsko-kraška Gorenjska Osrednjeslovenska Jugovzhodna Slovenija Spodnjeposavska

leto 2011

Zasavska

leto 2010

Savinjska Koroška Podravska Pomurska SLOVENIJA

0

2000

4000

6000

8000

10000

Vir: Statistični urad Republike Slovenije Leta 2007 je bila narejena študija o etnični raznolikosti v Mestni občini Ljubljana. Od tu lahko pridobimo podatke o številu pripadnikov srbske narodne skupnosti po četrtnih skupnostih v Mestni občini Ljubljana.

27

Tabela 3: Število prebivalcev srbske narodnosti v Mestni občini Ljubljana, po četrtnih skupnostih, po popisih 1981, 1991 in 2002

Četrtna skupnost Bežigrad Center Črnuče Dravlje Golovec Jarše Moste Polje Posavje Rožnik Rudnik Sostro Šentvid Šiška Šmarna gora Trnovo Vič SKUPAJ

Popis 1981 Popis 1991 Popis 2002 2.360 2.242 1.590 1.659 1.386 1.014 328 617 369 506 1.047 735 1.117 765 696 1.018 1.148 1.144 992 2.655 2.342 1.587 1.238 1.133 405 385 265 378 435 276 297 328 265 185 79 112 446 551 355 2.255 1.912 1.351 96 69 76 1.334 1.503 898 656 643 480 15.619 17.003 13.101

Vir: Komac, Medvešek, Roter, 2007 Glede na Tabelo 3 je po vseh treh omenjenih popisih največ prebivalcev srbske narodnosti živelo v četrtih Bežigrad, Center, Jarše, Moste, Polje, Šiška ter Trnovo, če vzamemo četrti z več kot 1.000 prebivalci srbske narodnosti. Za takšno prostorsko ureditev bi lahko uporabili termin etnična enklava, ki je v strokovni literaturi obravnavana pozitivno, saj bivanje v njej priseljencem omogoča prebroditi začetne težave pri vključevanju v večinsko družbo. Mnogi se po določenem časovnem obdobju preselijo, mnogi pa tam tudi ostanejo. Dejstvo pa je, da v Ljubljani nikoli niso obstajale soseske,ki bi bile zgrajene izključno za potrebe priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik. Stanovanja so se gradila za zadovoljevanje občinskih potreb po stanovanjih. V mnogih primerih so stanovanja kupovale lokalne skupnosti, delovne organizacije ter vojska, ki so kupljena stanovanja razdeljevali med svoje 28

uslužbence (Komac, Medvešek, Roter, 2007). Na spodnji sliki so prikazane četrti v Mestni občini Ljubljana. Četrti, označene s številkami 1, 2, 6, 7 ,8, 14 ter 16 so območja z več kot 1.000 prebivalci srbske narodnosti. Opazimo lahko, da so te četrti med seboj strnjene in da največ prebivalstva s srbskimi koreninami prebiva v četrtih okoli centra Ljubljane.

Slika 3: Četrtne skupnosti MOL

Vir: internetni vir 2

29

4. ZAKONSKI OKVIR S PODROČJA VARSTVA MANJŠIN

4.1 Zgodovinski pregled varstvene zakonodaje

Prva svetovna vojna je bila nedvomno odraz mednarodnih trenj tako na notranje- kot tudi na zunanjepolitični ravni. Ravnanje z narodnimi manjšinami se je izkazalo kot problem širših mednarodnih razsežnosti, ki ga nista rešila niti zatiranje niti nekonsistentna pretekla prizadevanja za zagotovitev vsaj omejenega mednarodnega varstva le-teh. Ideja o varstvu manjšin je po vojni sicer nastala, vendar pa ne zaradi humanitarnih namenov, temveč so bili, kot je zapisal de Azcárate, v ospredju politični cilji ter izogibanje številnim meddržavnim trenjem in konfliktom (de Azcárate, 1945). Doktrina samoodločbe ni bila mogoča za vse narode, ob tem pa so, čeprav so se mirovne pogodbe trudile prilagajati politične meje etničnim mejam, mnogi narodi ostali izven meja svoje države. Povojna situacija je pripeljala do nastanka mednarodnega režima za varstvo narodnih manjšin pod okriljem Društva narodov, ki je bilo ustanovljeno na versajski mirovni konferenci leta 1919 in je v ospredje postavljalo kolektivno varnost zaradi preprečevanja bodočih konfliktov, ki bi ogrožali mir in stabilnost v Evropi in svetu. Mednarodni režim varstva manjšin je temeljil na načelu zagotavljanja pravic manjšinam vsake posamezne države na suverenem ozemlju le–te. Norme glede varstva manjšin pa se niso nanašale na vse manjšinske situacije, saj je vsak poskus vključevanja takšne zaveze v Pakt Društva narodov propadel, ker ga nikoli niso podprle vse države. Idejo o univerzalnem varstvu narodnih manjšin so eksplicitno zavračale vse tedanje velesile. Thornberry deli glede na varstvo manjšin države na tri kategorije; na države poraženke, novoustanovljene oz. povečane države ter tiste države, ki so se v Društvo narodov vključevale kasneje

(Thornberry, 1991). V drugo kategorijo vključuje tudi

Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je s podpisom pogodbe v SaintGermain-en-Layu 10. septembra 1919 zavezala k spoštovanju manjšinskih pravic kot predpogoju za mednarodno priznanje. Prizadevanju Društva narodov navkljub pa je bila samovolja držav še vedno prevladujoča, saj se je o položaju manjšin odločalo

30

zgolj na državni ravni, manjšinam so pomagale njihove etnično sorodne države, mnoge s političnimi cilji in ne zaradi želje po pomoči. In ravno etnična heterogenost znotraj posameznih držav je pripeljala do novih napetosti in posledično konfliktov ter obtoževanj o nelojalnosti manjšin do lastne države. Mednarodno vmešavanje v manjšinsko problematiko je postavilo pod vprašaj načelo suverene enakosti držav. Obdobje po drugi svetovni vojni je pomembno vplivalo na nadaljni razvoj varstva manjšin kot skupin. Manjšinske pravice so postale ovira pri zagotavljanju mednarodnega miru, z vstopom Združenih držav Amerike na mednarodno prizorišče se je spremenilo tudi ravnotežje moči na svetovnem zemljevidu. Ker sistem varstva manjšin pred vojno ni zagotovil miru in stabilnosti, se je bila mednarodna skupnost prisiljena manjšinske problematike lotiti drugače. Ideološka delitev na »zahodne« in »vzhodne« države se je odražala tudi pri poudarjanju individualnih pravic proti kolektivnim. Prav poudarjanje pomena človekovih individualnih pravic v tem času je postavilo na drugi tir kolektivne elemente človekovih pravic. V skladu s tem dejstvom je Splošna deklaracija o človekovih pravicah (v nadaljevanju Splošna deklaracija), sprejeta leta 1948, varstvo manjšin enostavno prezrla, zato pa je vzpostavila nov sistem varovanja enakih človekovih pravic za vse ljudi. V času priprave besedila Splošne deklaracije so Sovjetska zveza, Danska in Jugoslavija podale vsaka svoje dopolnilo o vključitvi določil o varstvu manjšin, vendar so neuspešno prepričevale druge države, da bi na globalni ravni, v okviru OZN, sprejele splošne mednarodne norme o manjšinski tematiki. Prav tako mirovne pogodbe niso zagotavljale posebnih manjšinskih pravic, razen pravice do državljanstva za pripadnike narodnih manjšin na ozemljih pod suverenostjo druge države. Posamezniki so se lahko odločili tudi za državljanstvo svoje etnično sorodne države. Kljub vsem omejitvam pa so mirovne pogodbe države podpisnice zavezovale k zagotavljanju temeljnih človekovih svoboščin vsem svojim državljanom ne glede na veroizpoved, raso, spol ali jezik. Jugoslavija je bila primer države, kjer človekove pravice niso mogle nadomestiti manjšinskih pravic, vendar vse do šestdesetih let ni bilo mogoče sprejeti skupnih mednarodnih pravil o varstvu manjšin, ki jih je Jugoslavija zagovarjala zaradi številčne jugoslovanske manjšine v Italiji in Avstriji. Premiki so se zgodili prav zaradi prizadevanj vzhodnoevropskih držav za ohranjanje manjšinske identitete. Leta 1962 je bila sprejeta Konvencija proti diskriminaciji v

31

izobraževanju, leta 1966 pa je bil podpisan Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki je v 27. členu določal: »V tistih državah, v katerih živijo etnične, verske ali jezikovne manjšine, osebam, ki pripadajo takim manjšinam, ne bo odvzeta pravica, da skupaj z drugimi člani svoje skupnosti uživajo svojo lastno kulturo, izpovedujejo in prakticirajo svojo vero ali uporabljajo svoj lasten jezik.«6 27. člen tako manjšinske zaveze nalaga državam z že obstoječimi manjšinami, deklaracijo o manjšinskih pravicah pa je OZN sprejel šele po koncu hladne vojne. Države niso bile zadovoljne s pomanjkljivimi določili glede varstva manjšin, zato so si tudi v času hladne vojne prizadevale za ustanovitev podobnega režima, kot je bil za časa Društva narodov pred drugo svetovno vojno. Glavni problem pri sprejemanju mednarodnih norm pa je bil neobstoj definicije termina manjšina, zato je bilo varstvo manjšin omejeno na dvostranske sporazume med posameznimi državami za varstvo specifično določenih narodnih manjšinskih problematik, kar je bilo možno le v primerih, ko je določena manjšina imela etnično sorodno državo. Bipolarnost mednarodne družbe pa je preprečevala nastanek bolj oprijemljive mednarodne manjšinske zakonodaje.

4.2 Konec hladne vojne in nov režim varstva narodnih manjšin

V procesu oblikovanja novih nacionalnih držav ob koncu blokovske delitve so se utrjevali posamezni narodi, ki so kmalu postali nacije v lastni državi. Odnosi med prej večetničnimi državami, ki so v začetku devetdesetih let po vrsti razpadale na enonacionalne države, so postajali vedno bolj napeti. Konflikte med dvema ideologijama hladne vojne so zamenjali notranji konflikti, ki niso nič manj ogrožali miru in stabilnosti tako na evropski kot na državnih ravneh. Razpad Jugoslavije je še utrdil prepričanje po potrebi novega režima za reševanje etničnih konfliktov. Države

6

Mednarodni pakt o državljanskih pravicah – International Covenant on Civil and Political Rights, sprejet z resolucijo Generalne skupščine OZN 2200A (XXI), 16. decembra 1966, v veljavi od 23. Marca 1976, 999 U.N.T.S. 171.

32

so počasi spoznavale, da je nujno definirati nove norme na področju varstva narodnih manjšin in njihovih pripadnikov. Prvi pomembnejši korak pri uveljavljanju novega mednarodnega režima varovanja pravic narodnih manjšin je bil narejen s strani Konference za varnost in stabilnost v Evropi (KVSE) in sicer v smislu dojemanja pravic manjšin kot celote. Kot pravi Roter, bi te pravice s tem postale mednarodna skrb in ne več skrb vsake posamezne države, dopolnjevale pa bi tudi splošne človekove pravice, saj slednje pripadajo vsem ljudem. (Roter, 2009). S koncem hladne vojne pa ni bilo konec strahu pred nevarnostjo novih konfliktov, zato se je vprašanje narodnih manjšin obravnavalo tudi kot varnostno vprašanje. Drugi pomembnejši korak je bil narejen na nadaljevalnem srečanju KVSE na Dunaju, ki je potekalo od 4. novembra 1986 do 19. januarja 1989, saj so države izrazile skrb do porajajočih se nacionalizmov ter želja po reformah v večnacionalnih državah, kot je bila tedaj tudi Jugoslavija. V dunajskem sklepnem dokumentu so se tako sodelujoče države zavezale k sprejemu »vse potrebne zakonodajne, administrativne, pravne in druge ukrepe ter uporabile vse relavantne mednarodne instrumente, ki jih zavezujejo, da bi osebam, ki pripadajo manjšinam na njihovem ozemlju, zagotovile varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. 7 S tem dokumentom so bili začrtani novi temelji v manjšinski zakonodaji, ki so v ospredje postavili skupinsko identiteto narodnih manjšin. Tako je bila dopolnjena zaveza iz Helsinkov (1975) o spoštovanju pravic manjšin do enakosti pred zakonom. Tudi na konferenci v Koebenhavnu leta 1990 so sledili načelom dunajskega sklepnega dokumenta, saj so se razmere v Evropi močno zaostrile, vendar so bile države še vedno dojemljive za nove ideje glede manjšinske problematike znotraj svojih meja. IV. del

koebenhavenskega dokumenta je tako v celoti namenjen

vprašanjem narodnih manjšin, 32. odstavek celo določa način pripadanja narodni manjšini kot stvar osebne izbire posameznika. Narejen je bil še en korak naprej, in sicer na prvem srečanju Sveta Evrope na Dunaju leta 1993, ko je bila sprejeta deklaracija, s katero so se članice Sveta Evrope zavezale k pripravi okvirne konvencije o varstvu narodnih manjšin ter k dopolnitvi Evropske konvencije za varstvo

človekovih

pravic

in

temeljnih

7

svoboščin

(EKČP)

na

področju

Dunajski sklepni dokument iz leta 1989, Vprašanja o varnosti v Evropi, Načela (Question relating to Security in Europe, Principles), 18.odstavek.

33

kulture.Sprejet je bil Protokol št.12, ki razširja obseg varstva pred diskriminacijo v 14. členu EKČP. V času vse večjih teženj evropskih narodov znotraj večnacionalnih držav po avtonomiji, ali želja po samoodločbi ter odcepitvi je bilo nujno delovati v ozračju demokratičnih načel in miru ter najti rešitve, ki bi zadovoljile interese vseh. Začetek devetdesetih let je bil čas spreminjanja političnih sistemov ter demokratizacije držav prejšnjega vzhodnega bloka. S pojavom notranjih nacionalizmov se je soočala Jugoslavija, kjer je sprememba politične slike narode pahnila v medsebojno sovraštvo, ki je najprej vodilo do odcepitve Slovenije ter v ustanovitev samostojne države leta 1991.

4.3 Opredelitev pojma narodna manjšina

V boju proti diskriminaciji ter kulturni asimilaciji je bilo po koncu bipolarne ureditve Evrope nujno urediti mednarodni režim varstva narodnih manjšin. V novem demokratičnem duhu so mednarodne institucije KVSE, pozneje preimenovana v OVSE, OZN ter kasneje tudi Svet Evrope postopoma uvajale norme, katerih namen je varovati obstoj narodnih manjšin, torej »skupin s skupno etnično identiteto, ki je drugačna od identitete večinske narodne skupnosti v nacionalni državi« (Roter, 2009,151). Opredelitev izraza manjšina je tako ključnega pomena za raziskavo, saj iz te opredelitve izhajajo vse težave, povezane s statusom, ki ga država na osnovi svoje zakonodaje prizna oz. ne prizna določeni etnični skupnosti. Mnogi avtorji podajajo svoje definicije tega pojma za potrebe svojih raziskav pri poskusih reševanja t. i. problema manjšin na evropskih tleh. Dejstvo je, da se etnična struktura prebivalstva v luči modernih migracijskih gibanj nenehno spreminja in vedno nastajajo nove skupnosti, ki imajo željo po določenih manjšinskih pravicah. Prav tako pa je znano, da mednarodno pravo ne definira pojma manjšina. Capotortijeva definicija opredeljuje manjšino kot »skupino, ki je številčno manjša od preostale populacije v državi in je v nedominantnem položaju, katere člani posedujejo etnične, verske ali

34

jezikovne značilnosti, ki se razlikujejo od značilnosti preostale populacije, in ki, četudi le implicitno, ohranjajo občutek solidarnosti za ohranjanje njihove kulture, tradicije, vere ali jezika« (Capotorti, 1985, 385). Dalje Capotorti vpelje še tri objektivne kriterije obstoja manjšin: številčna podrejenost, nedominantni položaj in državljanstvo. Ta definicija resda ni dobila podpore v Podkomisiji Združenih narodov o preprečevanju diskriminacije in varstvu manjšin, je pa pomembna zaradi meril, ki jih uvaja pri prepoznavanju etničnih manjšin. Posebno težavo pri določanju manjšin predstavljata državljanstvo ter pridevnik narodni. Ali sme državljanstvo biti pogoj za to, da bi neko etnično skupnost obravnavali kot manjšino, pridevnik narodni pa izhaja iz angleške besede national, kar se prav tako nanaša na narodnost in posledično na državljanstvo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja letih sta se v evropskem kontekstu oblikovala dva poskusa fornalizacije izraza narodna manjšina. Leta 1991 je t. i. Beneška komisija manjšino terminološko še vedno označevala podobno kot Združeni narodi – kot jezikovno, etnično ali versko.8 Druga pomembnejša opredelitev narodnih manjšin pa je delo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je pripravila predlog dodatnega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, katerega namen je bil opredelitev kulturnih pravic narodnih manjšin. Na prvem srečanju na vrhu Sveta Evrope leta 1993 na Dunaju so se države članice Sveta Evrope odločile, da bodo uresničile priporočila Parlamentarne skupščine za sprejetje dodatnega protokola o kulturnih pravicah pripadnikov manjšin k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah – priporočilo št. 1201. Vsebina letega je postala pravno zavezujoča predvsem za države, ki so se vključevale v Svet Evrope po letu 1993. Iz sklopa varstva, določenega v tem priporočilu, pa so izključeni vsi nedržavljani in migranti.Če na kratko povzamemo povedano, je prav definicija izraza narodna manjšina, ki jo je pripravila Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, najbližje evropskemu pojmovanju narodnih manjšin in sledi Capotortijevi opredelitvi tega izraza glede objektivnosti meril (številčnost, nedominantnost). Če bolj natančno opišemo ta objektivna merila pri opredeljevanju manjšin, moramo najprej izpostaviti prvega med glavnimi kriteriji pri opredeljevanju narodnih manjšin – njihovo številčnost. Vsi poskusi opredeljevanja so temeljili na predpostavki, da je 8

Podrobnejša definicija v : Roter v PSIP, 2005, str. 178

35

število pripadnikov narodne manjšine manjše od števila preostale populacije. Ramaga je zapisal, da je minimalna velikost manjšine nepomembna, mora pa biti »članstvo skupine zadostno za ohranjanje njenih posebnih značilnosti« (Ramaga, 1993, 577). Sestavni pogoj sodobnega razumevanja manjšin je tudi njihov nedominanten položaj glede na večinski narod. Pomembnejši kriterij pri opredeljevanju manjšin je tudi njihova drugačnost oz. posebne etnične, jezikovne, verske in druge značilnosti pripadnikov manjšin. Države so si same prizadevale za identifikacijo manjšin, ki naj bi imele določene pravice na podlagi etničnih kazalnikov, kot so jezik, vera, kultura. Sama deklaracija Generalne skupščine Združenih narodov o pravicah manjšin je imela pridevnik narodni že v naslovu, kar je povzročilo veliko nesoglasij. Kmalu zatem je Svet Evrope pripravil Okvirno konvencijo o varstvu narodnih manjšin9 (v nadaljevanu Okvirna konvencija), s katero posamezne države uresničujejo norme na nacionalni ter lokalni ravni ter same natančneje določijo njihovo vsebino s pomočjo lastne zakonodaje, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1998. Manjšinske situacije so si različne v posameznih državah, zato mora biti tudi model varstva prilagojen posamezni državi. Kljub temu pa so se države po koncu hladne vojne dogovorile o nekih skupnih standardih oz. pravicah, ki jih bodo zagotavljale, da bi tako omogočile ohranjanje narodnih manjšin ter s tem stabilnost znotraj posameznih držav. V okviru sedanjega režima za varstvo manjšin so manjšinske pravice določene kot del občih človekovih pravic, zato se norme o varstvu le-teh nanašajo le na osebe, ki pripadajo narodnim manjšinam, ter ne na kolektivne skupnosti (Roter, 2009). Mednarodno varstvo tako ne vsebuje skupnostnih manjšinskih pravic, saj bi se zaradi kolektivne pravice do samoodločbe10 te pravice lahko povezale z zahtevo po uveljavitvi pravice do samoodločbe naroda, kar bi neizbežno pripeljalo do odcepitve, kar se je zgodilo na primeru Kosova in kosovskih Albancev ter Srbije oz. srbskega naroda kot večinske narodne skupnosti v Srbiji. Pa vendar republike, kot so Slovenija, Srbija, Madžarska ter Hrvaška, v kolektivnih manjšinskih pravicah ne

9

O Okvirni konvenciji o varstvu narodnih manjšin bolj podrobno v 4.5.2 poglavju Ta je zapisana v 1.členu obeh mednarodnih paktov iz leta 1966, o državljanskih in političnih pravicah ter o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter še v številnih drugih dokumentih 10

36

vidijo nevarnosti v povezavi s samoodločbo. Te pravice le nadgrajujejo niz splošnih človekovih pravic, še posebej svobodo izražanja, vesti in veroizpovedi11. Problem pa se pojavi, saj mora za uresničevanje teh manjšinskih pravic na nacionalni ravni država najprej priznati obstoj manjšine znotraj svojih meja. Slovenija priznava dve avtohtoni manjšini, italijansko in madžarsko, v manjšem obsegu priznava nekaj pravic tudi romski skupnosti. Te etnične skupnosti v naši državi uživajo polnopraven položaj narodne manjšine, saj sta del skozi zgodovino spreminjajočega se slovenskega etničnega ozemlja. Pomembno je tudi omeniti, da se lahko posamezni pripadniki določene etnične skupine sami zase odločijo, ali pripadajo manjšinski skupnosti. Okvirna konvencija pravi, da ima »vsak pripadnik narodne manjšine prosto izbiro, da je ali ni obravnavan kot pripadnik narodne manjšine./«(3.1 člen)12. S pravnega vidika torej lahko razumemo željo neavtohtonih etničnih skupnosti v Sloveniji, da pridobijo pravice, kot jih imajo ustavno priznane manjšine, sporno je dejstvo, da je položaj ene manjšine odvisen od položaja druge v isti državi. Vendar pa Ustava RS na nobenem mestu ne določa pravic za ostale etnične skupnosti, ki se nahajajo na ozemlju RS. S tega vidika je položaj manjšinskih skupnosti v Republiki Sloveniji v več pogledih nesimetričen (Ribičič, 2004). Prav tako je tudi sama definicija avtohtonosti določena s strani države, ker ni nobenega mednarodnega določila, ki bi jasno uzakonil, koliko časa mora neka etnična skupina kontinuirano poseljevati neko ozemlje. Večinoma govorimo o času dveh generacij, vendar pa imata italijanska ter madžarska manjšina v Sloveniji stoletno tradicijo poselitve ter ju od matične države loči le meja, ki se je zaradi političnih razlogov spreminjala tako, da sta obe manjšini ostali odrezani od svoje države. Republika Slovenija torej na nek način enači avtohtonost neke etnične skupine glede na njen položaj z matično državo ter na dolgotrajno poselitev točno določenega ozemlja, kar v primeru ostalih etničnih skupin, se pravi narodov bivše Jugoslavije, ne velja, ker Slovenija meji le na Hrvaško, ne pa tudi na BiH ali Srbijo. Te novodobne manjšine so v večini imigrantske skupnosti, ki jih lahko definiramo kot t. i. alohtone manjšine in so se v Slovenijo naselile v novejšem obdobju, zato jih po Žagarjevem mnenju ne moremo imenovati tradicionalne oz. avtohtone manjšine (Žagar, 2002). Pri določevanju pravic za te skupine se moramo opirati na druge pravne akte, med drugim na 11

19.člen Mednarodnega pakta; 10.člen EKČP Podobno določilo je vključeno že v Koebenhavenski dokument iz leta 1990

12

37

Deklaracijo o človekovih pravicah ter na Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki jo je SFRJ podpisala leta 196613 in v kateri je v 2. členu prav posebej določeno, da se »države pogodbenice obvežejo prepovedati in odpraviti rasno diskriminacijo v vseh njenih oblikah in zajamčiti vsakomur ne glede na raso, barvo kože, narodno ali etnično poreklo, pravico do enakosti pred zakoni«. Države se torej ne morejo sklicevati na svojo notranjo zakonodajo kot na razlog za neizpolnjevanje obveznosti po mednarodnem pravu, zato jih nepriznavanje manjšin na svojem ozemlju nikakor ne osvobaja dolžnosti, da njihovim pripadnikom priznajo pravice iz sprejetih mednarodnih dokumentov (Thornberry, 1991). Vendar pa samo zakonska prepoved kakršnekoli diskriminacije v praksi ne deluje vedno in ne omogoča razvoja posebne etnične identitete. V Sloveniji še vedno prihaja do neskladja med tem, kako se opredeljujejo posamezne manjšinske skupnosti in med tem, kako jih razumejo državni organi. 14. oktobra 2003 je na Okrogli mizi Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope Koordinacija zvez in kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti razpadle SFRJ v Republiki Sloveniji dala pobudo in predstavila Državnemu zboru RS, da »sproži in izpelje postopek za spremembo Ustave Republike Slovenije, tako da bomo tudi mi, Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Srbi v Republiki Sloveniji: nominalno uvrščeni v besedilo Ustave Republike Slovenije in ustavno opredeljeni kot narodne skupnosti/narodne manjšine v Republiki Sloveniji.« (Komac, 2005, 208). Predstavniki v Sloveniji živečih skupnosti so poudarili, da je pripadnikov vseh šestih skupnosti precej, da tradicionalno živijo v Sloveniji ter zgoščeno v večjih mestih in so lojalni državljani, ki želijo ohraniti svojo narodnostno identiteto (Roter, 2005, 191). Pobuda je ostala prezrta, vendar pa je leta 2004 Ministrstvo za diasporo Republike Srbije na Državni zbor naslovilo pismo, v katerem je pozvalo Državni zbor, da srbski skupnosti prizna status narodne manjšine, in sicer tistim pripadnikom, ki so pred mednarodnim priznanjem države imeli v Sloveniji stalno prebivališče.14

13

Sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov 21. decembra 1965, objavljena v Uradnem listu SFRJ – Mednarodne pogodbe št. 6/67 14 Republika Srbija, Ministrstvo za diasporo, Beograd, 28. september 2004. pismo, naslovljeno na Državni zbor Republike slovenije, predsednik Feri Horvat; prejeto 4.oktobra 2004.

38

4.4 Ustavno varstvo manjšin v Republiki Sloveniji

Zametke varstva manjšin je mogoče najti že kmalu po drugi svetovni vojni, celoten sistem pa se ja razvil nekje do sredine osemdesetih let. Nova država Slovenija je torej že skoraj imela celovit sistem varovanja manjšinskih pravic, ki ga je bilo potrebno »posodobiti«, saj se je spremenila narodnostna situacija. Osamosvojitveni dokumenti Republike Slovenije obravnavajo v glavnem pravni položaj obeh »klasičnih« manjšinskih skupnosti (Komac, 1999), italijanske in madžarske ter romske skupnosti. Kot že omenjeno, ti dokumenti izražajo zavezanost naše države k spoštovanju načel mednarodnega prava v mednarodnih dokumentih. Prav tako je Republika Slovenija sprejela tudi izpopolnjen sistem mednarodnega nadzora nad izvajanjem obveznosti, ki zajemajo tudi možnost pritožbe posameznika zoper državo. Varovanje pravic poteka na dveh ravneh, z zagotavljanjem pravic posameznim pripadnikom manjšinske skupnosti ter manjšinski skupnosti kot celoti. Kot najpomembnejši državni dokument Ustava RS zagotavlja pravice manjšinam v več členih. Že v 5. členu Ustave je zapisano, da »država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti.../« S tem odstavkom sta določeni dve avtohtoni narodni skupnosti na slovenskem ozemlju in iz ustavno določenega varstva izključene vse ostale etnične skupnosti. 14. člen določa enakost pred zakonom: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje,.../« V skladu z 61. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do izražanja narodne pripadnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Madžarski in italijanski jezik sta na narodnostno mešanih območjih enakopravna s slovenskim. To pomeni, da je pri poslovanju pravosodnih, državnih in upravnih organov zagotovljena uporaba jezika narodne manjšine,če ena od strank uporablja ta jezik. 64. člen bolj podrobno opiše pravice obeh avtohtonih manjšin. »Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da

39

svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete

ustanavljajo

organizacije,

razvijajo

gospodarske,

kulturne

in

znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic. Na območjih, kjer ti skupnosti živita, ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic svoje samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje. Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v Državnem zboru. Zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti.« Šolski sistem v jeziku narodnih skupnosti, od vrtcev, osnovne ter srednje šole, pa do univerzitetnega izobraževanja je poleg družine drugi najpomembnejši medij socializacije. V Sloveniji se torej poleg uradnega slovenskega jezika15 priznavata še jezika obeh manjšin, vendar le na območju, kjer ti dve manjšini živita. Poleg javne rabe svojega jezika 8. člen Zakona o osnovni šoli16 omogoča tudi učenje maternega jezika, če ta ni slovenski. Na območjih, kjer živi italijanska skupnost, poteka izobraževanje v ločenih šolah s slovenskim in italijanskim jezikom; za narodnostno mešano območje, kjer živi madžarska narodna skupnost, pa je značilno dvojezično izobraževanje za vse otroke na tem območju. Področje vzgoje in izobraževanja določajo zakoni, ki se nanašajo na posamezne stopnje izobraževanja, ter Zakon o

15 16

Zakon o javni rabi slovenščine. Ur.l.RS,št.86/04 Ur.l.RS,št.12/96

40

uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja.17 Na narodnostno mešanih območjih imata obe avtohtoni manjšini po Zakonu o lokalni samoupravi18 vsaka vsaj po enega predstavnika v občinskem svetu. Enaka določba velja tudi za romsko skupnost. V okviru Ministrstva za kulturo RS se izvaja poseben program za sofinanciranje kulturne dejavnosti »Narodnih skupnosti, priseljencev in Romske skupnosti«. Po Zakonu o javnih glasilih19 imajo narodne manjšine pravico do informiranja v svojem maternem jeziku. Pri tem lahko ločimo tri problemske sklope: informacije, ki jih tvorijo manjšine same in ki zadevajo njih ter okolje, v katerem živijo v njihovem jeziku. Nadalje je pomembna prisotnost manjšinske problematike v medijih v jeziku večinskega naroda ter nenazadnje prisotnost medijev iz države, od koder manjšina»izvira«, v tem primeru iz Srbije, BiH ter ostalih bivših jugoslovanskih republik.

4.4.1 Urejanje statusa nedržavljanov v Republiki Sloveniji

Poleg ustavnih določb ter navedenih zakonov je za status srbske manjšine potrebno omeniti tudi dve resoluciji, sprejeti v državnem zboru, ki se nanašata na sodobna migracijska gibanja prebivalstva, saj znotraj meja Slovenije prebiva tudi delež Srbov brez slovenskega državljanstva. Prva je Resolucija o imigracijski politiki RS, ki je bila sprejeta 14. maja 1999 na poti Slovenije k priključitvi Evropski uniji. Glavni motivi so pojasnjeni v 1. točki Resolucije, in sicer globalizacija gospodarstev, vzpostavitev večjih regionalnih integracij, kot je Evropska unija, ter vzpostavitev skupnega trga. Vsi ti motivi vplivajo na odstranjevanje meja med državami članicami ter na potrebo po nadzoru priseljevanja tujcev iz preostalega sveta oziroma iz t. i. “tretjih” držav. »Proces usklajevanja imigracijskih politik držav Evropske unije in nadzornih mehanizmov kot med drugim v okviru schengenskega prostora nakazuje 17

Ur.l.RS,št.35/01 Ur.l.RS,št.72/93 19 Ur.l.RS,št.18/94 18

41

na združevanje virov za uravnavanje priseljevanja in usmerjanje migracijskih tokov; preverjanje pogojev azila in ukrepov proti nedovoljenemu priseljevanju in zaposlovanju../«20 S to Resolucijo je bila določena regulacija priseljevanja v RS ter definirana integracijska politika glede vključevanja novih priseljencev v slovensko družbo. Prav tako sta bila sprejeta dva pomembna zakona, in sicer Zakon o tujcih21 ter Zakon o zaposlovanju tujcev22. Oba zakona sta bila večkrat dopolnjena in spremenjena ter se v večih točkah medsebojno dopolnjujeta. Zakon o tujcih jasno določa »pogoje in načine vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji« (1.1člen). V 2. členu so opredeljeni pojmi, in sicer tujec/tujka »je vsakdo, ki nima državljanstva Republike Slovenije.« V 14. členu je določen čas zakonitega bivanja tujca v RS. Glede na Zakon o zaposlovanju tujcev je ta čas pogojen z zaposlitvijo tujca v državo priselitve.6. člen v 7. odstavku pogojuje zaposlitev tujca z urejenim bivanjem v državi. Zaposlovanje urejajo tudi členi 7, 8, 9, 10, 11, 12 in 13. Drugi pomembnejši dokument, ki ureja imigracijsko politiko v RS, je Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije23, sprejeta 6. februarja 2002 na podlagi 5. člena Zakona o tujcih ter »potrjuje in dopolnjuje načela, cilje in temelje resolucije o imigracijski politiki Republike Slovenije« (1.točka). 2. točka opisuje oceno stanja izvajanja migracijske politike v Sloveniji. Konec leta 2001 je v Sloveniji prebivalo 13.534 oseb z dovoljenjem za stalno prebivanje, 63 odstotkov le-teh je imelo to dovoljenje po določbah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji24. To dovoljenje je po podatkih statističnega urada z dne 30. 9. 2002 imelo 11.170 oseb.

20

Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (ReIPRS). Ur.l.RS,št.40/99 Zakon o tujcih. Ur.l.RS,št.50/2011 22 Zakon o zaposlovanju tujcev. Ur.l.RS,št.26/2011 23 Resolucija o migracijski politiki RS. Ur.l.RS,št.106/2002 24 Ur.l RS, št. 61/99, 54/2000 – odločba US in 64/2001 21

42

4.5 Širši pravni okvirin srbska narodna skupnost

Zavest o nujnosti ukrepov glede urejanja medetničnih odnosov na nacionalni ravni je v evropskih demokracijah stalnica od sredine sedemdesetih let 20. stoletja. Ti pozitivni premiki so posledica raznih regionalnih in etničnih gibanj, ki so se nanašala predvsem na dopolnitve zakonodaj posameznih držav zaradi urejanja medetničnih odnosov. Slovenija kot mlada država je prevzela evropske standarde in je ob osamosvojitvi podelila pravice avtohtonim manjšinam na svojem ozemlju. Ni pa naredila koraka dlje, da bi iste pravice podelila tudi preostalim etničnim skupinam v Sloveniji. Za nastalo situacijo pa v celoti ne moremo kriviti države, saj so po mnenju slovenske politike interesi srbske narodne manjšine v mnogih pogledih nedorečeni oz. nejasni. Načela mednarodnega prava o prepovedi diskriminacije in o pravicah človeka kot tudi druge mednarodne obveznosti so absolutna in obvezujoča za vsako državo. S tega stališča imajo torej pripadniki srbske etnične manjšine kot »neslovenci« iste pravice kot drugi državljani Republike Slovenije (in tujci). Ustavno priznane pravice obeh »klasičnih« manjšin znotraj slovenskega narodnega ozemlja izključujejo vse »nove« manjšinske skupnosti. Po Ribičičevem mnenju je Slovenija ob osamosvajanju imela to prednost, da na njenem ozemlju ni bilo srbske manjšinske skupnosti (Ribičič, 2004). V Sloveniji obstaja tako le zelo ohlapen model ohranjanja teh narodnih skupnosti.Vendar pa ne moremo zanemariti dejstva, da v Republiki Sloveniji poleg ustavno priznanih manjšin obstaja cela paleta etničnih skupnosti, ki so v večini »ostanki« narodov nekdaj skupne države. Srbska skupnost je poleg bošnjaške ter hrvaške narodne skupnosti najbolj številčna etnična skupina na našem ozemlju, saj je po popisu prebivalstva leta 2002 štela 38.096 ljudi. Če to številko primerjamo s številom pripadnikov obeh klasičnih manjšin, italijanska skupnost šteje »zgolj« 2.258 pripadnikov, madžarska pa 6.243. (vir: popis 2002). Glede na te podatke številčnost manjšine ne igra pomembnejše vloge pri določanju pravic, ostaja pa dejstvo, da je slovenska zakonodaja toga v svojih zakonskih določilih, kar se tiče neavtohtonih manjšinskih skupnosti. Res je, da se spreminjajo nacionalne strukture držav, in da ni mogoče najti neke univerzalne rešitve, ki bi pomagala urediti status manjšinskim skupnostim oz. etničnim skupinam, ker se

43

situacija nenehno spreminja. Te skupnosti se morajo večkrat zanašati na mednarodno zakonodajo, ker jim zakonodaja države, katere del so, tega ne omogoča, ali pa se opirati na pomoč matične države. Ob osamosvojitvi se je Republika Slovenija z ustavo ter podpisom sprejetih mednarodnih aktov zavezala k spoštovanju vseh oseb na svojem ozemlju brez sleherne diskriminacije. Temeljne človekove pravice so zagotovljene vsakomur, ne glede na spol, vero, rasno in etnično pripadnost ter niso vezane na državljanstvo. Za položaj srbske narodne skupnosti kot vseh ostalih etničnih manjšin so še posebej pomembne naslednje pravice:

-

do izražanja narodne pripadnosti in ohranjanja jezika in kulture,

-

do rabe osebnih imen v izvirni obliki,

-

do ustanavljanja društev in organizacij za ohranjanje kulture in jezika,

-

do izražanja vere, veroizpovedi.

Poleg zakonodajnih in drugih vladnih teles za nadzor in uresničevanje človekovih pravic v RS Sloveniji skrbi tudi Varuh človekovih pravic, ki med drugim pripravlja letna poročila o varstvu človekovih pravic. V svojem poročilu za leto 2002 ocenjuje slabo pravno definiranost neavtohtonih manjšinskih skupnosti, saj je varstvo njihovih pravic zagotovljeno le posredno prek ustavnih določb (Klopčič, 2006). Slovenija je kot moderna demokratična država podpisala in ratificirala več mednarodnih dokumentov s področja varstva manjšin, na katere se opira srbska narodna skupnost v želji po priznanju več pravic. Vendar pa ima vsaka od teh pogodb svoje pomankljivosti v smislu nedefiniranja določenih pojmov ali sprejema zavez s strani države v zgolj omejenem obsegu. Pravno varstvo bi bilo potrebno dopolniti s prilagajanjem uresničevanja zakonskih določb z dejanskim manjšinskim stanjem v državi. V nadaljevanju so predstavljeni trije pomembnejši dokumenti s področja varstva manjšin

44

4.5.1 Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih

Prvi izmed dveh pomembnih dokumentov Sveta Evrope je bil sprejeta leta 1992 in je prvi mednarodni obvezujoči dokument za področje manjšinske problematike (Klopčič, 2002). Listina je v veljavo stopila 1. marca 1998, Slovenija jo je podpisala 3. julija leta 1997, ratificirala pa 19. julija leta 2000. V nadaljevanju govorimo na kratko o Listini. I. del v splošnih določbah posebej poudarja pomen »območja, na katerem se manjšinski jezik uporablja«. Člen 1.a opredeli izraz »regionalni ali manjšinski jeziki«, to so jeziki, ki se razlikujejo od uradnega jezika, vendar to ne vključuje narečij uradnega jezika niti jezikov migrantov. V točki b 1. člena pa je natančno opredeljeno »ozemlje, na katerem se uporablja regionalni ali manjšinski jezik«. Države pogodbenice so dolžne izpolnjevati določila iz II. dela pogodbe za vse manjšinske oz. regionalne jezike, ki se uporabljajo znotraj njenih meja (2.1. člen). Pred tem pogodbenica sama določi tiste manjšinske oz. regionalne jezike (3. člen), za katere »bo uporabljala najmanj petintrideset odstavkov ali pododstavkov, izbranih med določbami III. dela te listine, med katerimi so vsaj trije izbrani iz 8. in najmanj trije iz 12. člena ter najmanj po eden iz 9., 10., 11. in 13. člena«(2.2 člen). Pogodbenice lahko kasneje spremenijo določen nabor teh jezikov in nabor svojh zvez, kar je izkoristila tudi Slovenija v Zakonu o ratifikaciji Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih25in točno določila obseg svojih obveznosti za italijanski ter madžarski jezik. Še več, leta 2007 je spremenila svoje zaveze z Zakonom o spremembi ratifikacije Evropske listine o regionalnih manjšinskih jezikih26. Zmanjšala je obseg zavez iz 8. in 9. člena ter za vse odstavke od 8. do 14. člena eksplicitno zapisala, da veljajo zgolj za italijanski in madžarski jezik. Tretje periodično poročilo iz leta 200927 na nobenem mestu ne opredeljuje ostalih manjšinskih jezikov na ozemlju Republike Slovenije, saj območja, kjer se ti jeziki govorijo niso natančno opredeljena. 25

Ur.l.RS, št. 69/2000, dne 4. avgust 2000, 4. člen Ur.l.RS, št. 44/2007, dne 21. maj 2007, 4. člen 27 Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih. Tretje periodično poročilo, predloženo generalnemu sekretarju Sveta Evrope v skladu s 15.členom Listine, Slovenija, Strasbourg, 2. junij 2009, MIN-LANG/PR (2009) 3,I.del, 4.točka.

26

45

4.5.2 Okvirna konvencija o varstvu narodnih manjšin

Drugi izmed pomembnejših dokumentov Sveta Evrope je bil sprejet 10. novembra 1994, na voljo za podpisovanje držav je stopil 1. februarja 1995 kot okvir za varstvo narodnih manjšin v Evropi. Slovenija je konvencijo podpisala 23. marca 1998, v veljavo pa je stopila 1. julija istega leta. To je skupek možnih ukrepov, ki naj bi omogočili varstvo narodne identitete tistih skupin, ki bi jih vsaka država na svojem ozemlju prepoznala/določila kot narodne manjšine. Vendar sam termin narodna manjšina na nobenem mestu v konvenciji ni točno določen, kar povzroča neurejen položaj narodnih manjšin, ta pa vodi h grobemu kršenju človekovih temeljnih pravic, čeprav je glavni cilj Okvirne konvencije prav preprečevanje diskriminacije pripadnikov narodnih manjšin ter zagotavljanju njihove enakosti s pripadniki večinskega naroda. Slovenija je ta dokument podpisala 25. februarja, veljati pa je začel 14. marca 1998. Za nadzor nad impementacijo določil Okvirne konvencije skrbi Svetovalni odbor, ki se je sčasoma oblikoval v samostojni nadzorni mehanizem, ki deluje neodvisno. Okvirna konvencija je sestavljena iz preambule ter 32 členov, ki so razdeljeni na pet poglavij. I. poglavje vsebuje splošna načela, med drugim načelo o vključenosti manjšinske zaščite v mednarodni sistem varstva človekovih pravic (1. člen). 2. odstavek 3. člena določa, da lahko »pripadniki manjšin posamično kakor tudi v skupnosti z drugimi uresničujejo pravice in uživajo svoboščine, ki izvirajo iz načel te okvirne konvencije«. II. poglavje vsebuje načela, ki so jih države podpisnice dolžne uveljaviti v svoji notranji zakonodaji. To so načela enakosti pred zakonom ter na vseh področjih gospodarskega, socialnega, političnega in kulturnega življenja (4. člen). 5. člen govori o spodbujanju in ohranjanju kulturne identitete, brez poseganja v kakršnekoli ukrepe o asimilaciji. Pogodbenice morajo po načelih 6. člena spodbujati duh strpnosti ter medkulturni dialog ter varovati osebe, ki so lahko ogrožene zaradi diskriminacije, do katere prihaja zaradi njihove vere, etničnosti, jezika ali rase. 7. člen govori o svobodi združevanja, v 8. členu pa so določne pravice do izražanja veroizpovedi vsakega pripadnika narodne manjšine. Prav tako mora biti po zakonu omogočen svoboden dostop do medijev in njihove uporabe (9. člen). Pomembnejši

46

del konvencije je 10. člen, ki pripadnikom narodne manjšine omogoča vrsto jezikovnih svoboščin, kot je svobodna uporaba manjšinskega jezika v zasebnem in javnem življenju. Pravica do uporabe imena in priimka v lastnem jeziku ter nameščanje znakov in napisov zasebne narave kot tudi topografskih oznak v jeziku manjšine je določena v 11. členu. V skladu z 12. členom države pogodbenice sprejmejo ukrepe na področju izobraževanja in raziskav ter s tem »spodbujajo poznavanje kulture, zgodovine, jezika in vere svojih narodnih manjšin«. Pripadniki manjšin imajo pravico do ustanavljanja in vodenja lastnih ustanov za izobraževanje (13. člen). Vsakemu pripadniku manjšine se mora priznati pravica do učenja lastnega jezika (14. člen), zagotovljena mora biti pravica do sodelovanja v javnih zadevah (15. člen). Vsaka prisilna asimilacija je prepovedana (16. člen). Pogodbenice se zavezujejo, da ne bodo posegale v čezmejne stike pripadnikov manjšin z osebani, s katerimi delijo isto etnično, versko, jezikovno ali kulturno identiteto (17. člen). Zgoraj navedena določila je potrebno torej še udejanjiti v zakonodaji vsake države podpisnice Okvirne konvencije. Vsem podpisnicam je na voljo tudi sklenitev dvostranskih pogodb, zlasti s sosednjimi državami, zaradi zaščite narodnih manjšin (19. člen). Slovenija je tako podpisala in ratificirala dvostranski sporazum o zaščiti slovenske manjšine v Porabju na Madžarskem ter madžarske manjšine v Republiki Sloveniji. V III. delu Okvirne konvencije so razjasnjena nekatera glavna načela, in sicer o usklajevanju uresničevanja teh načel z zakoni države, v kateri manjšina živi, pri čemer ne sme biti ogrožena neodvisnost posamezne države. Prav tako ne sme nobeno določilo na kakeršenkoli način omejevati z mednarodnimi dokumenti določene pravice pripadnikom narodne manjšine (21.–23. člen). V nadaljevanju so pomembna določila iz IV. dela, in sicer o mehanizmu spremljanja in nadzora nad izvajanjem konvencije. To je delo Odbora ministrov Sveta Evrope (24. člen), ki mu pomaga Svetovalni odbor (24. in 26. člen). Glavna naloga Svetovalnega odbora je obravnava poročil držav podpisnic konvencije ter priprava mnenja o ukrepih, ki jih je vsaka država podpisnica izvedla v izpolnjevanju obveznosti iz okvirne konvencije.

47

4.5.3 Deklaracija oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam

Deklaracija je bila sprejeta z resolucijo Generalne skupščine OZN 47/135 18. decembra 1992 po večletnih prizadevanjih OZN za podrobno določitev manjšinskih pravic po koncu hladne vojne. Bilateralno upravljanje z manjšinsko problematiko je moralo nadomestilti multilateralno upravljanje, kar pa je pomenilo, da je bilo potrebno iskati kompromise glede načina urejevanja položaja manjšin. Deklaracija je posledično vsebinsko zelo omejena in vsebuje le najbolj bistvene manjšinske pravice, ki se nanašajo samo na pripadnike manjšin. Kljub temu se deklaracija eksplicitno nanaša na pripadnike tako etničnih kot tudi verskih ali jezikovnih manjšin. V 1. čenu jasno določi, da morajo države na svojem ozemlju varovati »narodno ali etnično, versko in jezikovno identiteto manjšin«. Osebe, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, imajo pravico, da uživajo svojo kulturo, da izražajo in prakticirajo svojo veroizpoved, da uporabljajo svoj jezik, v javnosti ali v zasebnosti, prosto in brez vmešavanja ali kakršnekoli oblike diskriminacije« (2.1 člen). V 4.1 členu je zapisano, da morajo države po potrebi sprejemati ukrepe, »s katerimi omogočajo osebam, ki pripadajo narodnim manjšinam, polno in učinkovito uresničevanje vseh njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, brez diskriminacije in v polni enakosti pred zakonom«. Na nobenem mestu pa ni opredeljeno, kdo so narodne ali etnične manjšine, le da so glede na 8.1 člen države ob podpisu te deklaracije dolžne upoštevati vse predhodne podpisane mednarodne akte ter z njimi upoštevati določbe, h katerim so se zavezale. Poudariti je potrebno, da vodila te deklaracije za države niso obvezujoča.

48

4.6 Varstvo manjšin v Sloveniji in Evropska unija

Leta 1993 so na zasedanju Evropskega sveta v Koebenhavnu šefi držav in vlad članic EU osnovali proces širitve EU in izjavili, da pridružene države srednje in vzhodne Evrope, ki si to želijo, lahko postanejo članice EU. Sprejeli so t. i. koebenhavenske kriterije, ki jih države morajo izpolnjevati za vstop v EU. Evropska unija je kot eno glavnih političnih meril za priključitev navedla »spoštovanje in pravice manjšin«. Zaščita manjšin je prednostna naloga tako za države članice kot za države kandidatke. Geografsko širjenje EU je tako spremljalo tudi širjenje načel Unije, ki so presegla začetno ekonomsko ureditev ter prešla v politično zvezo, temelječo na skupnih vrednotah. S sprejemom teh kriterijev se je Evropska unija pridružila OSCE, Svetu Evrope ter drugim mednarodnim organizacijam pri prizadevanjih za oblikovanje manjšinskih pravic. Vlada Republike Slovenije je formalno zaprosila za članstvo v Evropski uniji 10. junija 1996. Do dejanskega vstopa v EU 1. maja 2004 je minilo osem let. V tem času je Slovenija morala prilagoditi svojo zakonodajo evropskim standardom. Evropski svet je 29. junija 2000 sprejel direktivo o rasni enakosti (Race Equality Directive)28, ki vsebuje jasne zahteve glede vprašanja diskriminacije na različnih področjih, kot so zaposlovanje, socialna zaščita, izobraževanje, dostop do dobrin in javnih storitev ter dostop do stanovanj. Direktiva zahteva tudi vzpostavitev mehanizmov za njeno izvajanje ter konkretizira vodila vseh pomembnejših mednarodnih dokumentov, ki jih je pred vstopom v EU ratificirala tudi Slovenija, vendar kot država kandidatka ni uvedla vseh navodil antidiskriminacijske zakonodaje. Evropska komisija je nadzorovala napredek na področju varstva manjšin z vsakoletnimi poročili. Za situacijo v Sloveniji je ključnega pomena Letno poročilo Evropske komisije o napredku Slovenije za leto 200229, ki v 1.2 poglavju o človekovih pravicah in varstvu manjšin ugotovi pozitiven napredek pri varstvu manjšinskih pravic, pri čemer omenja zgolj obe avtohtoni manjšini ter romsko 28

Direktiva Sveta 2000/43/ES, Uradni list SOC 221 JAI 67 Evropska komisija, Letno poročilo o napredku Slovenije za leto 2002 (2002 Regular Report on Slovenia`s progress towards Accession), COM (2002) 700 final. 29

49

etnično skupnost. Dalje ugotavlja, da je Slovenija izpolnila politične kriterije za priključitev ter določila koebenhavenske pogodbe, ki jih je določil Evropski svet. Ti kriteriji poleg spoštovanja načel demokratične pravne države še posebej zahtevajo vzpostavitev inštitucij, ki zagotavljajo zaščito manjšin. Pogodba določa,da imajo pripadniki narodnih manjšin pravico do »svobodnega izražanja, ohranjanja in razvoja svoje etnične, kulturne, jezikovne ali verske identitete ter do ohranjanja in razvoja svoje kulture v vseh njenih vidikih.«30 Program spremljanja pridruževanja EU (EUMAP), ki je spremljal države kanditatke za vstop v EU, je potekal v duhu helsinškega sporazuma, saj je spodbujal neodvisen nadzor posameznih vladnih strategij uresničevanja načel varovanja človekovih pravic. V poročilih za leto 2001 je EUMAP zagovarjal celosten pristop k varovanju narodnih manjšin, vključujoč zakonodajo, inštitucije in politiko. Vendar je na tem mestu potrebno poudariti, da zahteva po varstvu manjšin ni vključena v Pogodbo o Evropski uniji. 6.1. člen te pogodbe definira načela, ki naj bi bila skupna vsem državam članicam, in sicer: »svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic in osnovnih svoboščin ter pravna država«. 49. člen Pogodbe dalje določa, da lahko »za članstvo v EU zaprosi le evropska država, ki spoštuje načela, izpostavljena v členu 6.1.«

31

Članici EU Francija in Grčija ne priznavata obstoja manjšin znotraj svojega

suverenega ozemlja. Glede na poročila programa EUMAP o državah članicah, bi bilo potrebno preoblikovati in natančneje določiti okvir za zaščito manjšinskih pravic. Kriteriji iz Koebenhavna so jasni za države kandidatke in za države članice, vendar so slabo definirani ter dovoljujejo široko interpretacijo. Slovenija je v procesu vključevanja v Evropsko unijo sprejela dva programa za izboljšanje položaja romske skupnosti, ostale etnične skupnosti pa so bile v tem procesu postavljene na obrobje, če ne v celoti izključene. Na nepriznanje statusa teh manjšin so Slovenijo občasno opozarjale različne institucije, med drugim nekdanji komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope Alvaro Gil-Robles.32Med manjšinske skupnosti se ne uvrščanarodnih skupinosti iz drugih delov bivše Jugoslavije, čeprav to določa Okvirna konvencija (Ribičič, 2004). Stvari so se začele obračati na bolje šele po vstopu Slovenije v EU. Iniciativna skupina Sveta organizirane srbske 30

Lasten prevod iz angleškega jezika Spremljanje pridruževanja EU:Zaščita manjšin. Open society institute, Budapest, 2002 32 Internetni vir 3. 31

50

diaspore v Slovenije je v letu 2008 predstavila položaj srbske etnične skupnosti pri nas, pri čemer so opozorili na nekatere težave, s katerimi se soočajo, in izpostavili tri zahteve, ki se nanašajo predvsem na izobraževanje, pojavljanje v medijih in pridobivanje statusa manjšine. Od države med drugim zahtevajo izobraževanje v maternem (srbskem) jeziku, državi pa očitajo tudi domnevno kršenje pravice do političnega organiziranja.33 Do pomembnejših premikov je prišlo, ko je Državni zbor 1. februarja 2011 sprejel Deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji s katerim so deklarativno priznane narodne skupnosti Albancev, Bosancev, Makedoncev, Črnogorcev, Hrvatov in Srbov. Glede na 3. točko oz. stališče državnega zbora »pripadniki navedenih narodnih skupnosti uživajo vse individualne pravice, ki so za državljanke in državljane določene v Ustavi, posebej pa

imajo

pravico

do

lastnega

narodnostnega

samopoimenovanja

in

samoorganiziranja na narodnostni podlagi, s čimer lahko uživajo in razvijajo kulturo svojega naroda, negujejo svoj jezik in pisavo, ohranjajo svojo zgodovino, si prizadevajo za organizirano prisotnost v javnosti ter v sodelovanju s pripadniki večinskega naroda in drugih narodnih skupnosti prispevajo k multikulturnosti Slovenije. Republika Slovenija ne le priznava, temveč takšno dejavnost tudi spodbuja, hkrati pa si bo prizadevala za uveljavitev pravnih okvirov, ki bi zagotovili materialne in druge oblike podpore njihovemu delovanju.«34 Deklaracija predvideva tudi ustanovitev posebnega sveta v okviru vlade, ki bo bdel nad varovanjem in zagotavljanjem pravic omenjenim narodom. Ta svet, ki bi mu predsedoval minister, pristojen za kulturo, podpredsednik pa bi bil iz vrst predstavnikov narodnih skupnosti, bi omogočal predstavljanje in zagotavljanje uresničevanja interesov teh narodnih skupnosti, njihovih pripadnikov in Republike Slovenije.

33 34

Internetni vir 4. Internetni vir 5.

51

They`ll come out of nowhere, they`ll enter your state, the nation of losers, The tribe full of hate. With knives in their pockets and bombs in their hands, they`ll burn down your cities and your Disneylands. Laibach, Now You Will Pay

5. DRUŽBENI VIDIKI INTEGRACIJE SRBSKE NARODNE SKUPNOSTI V SLOVENIJI

5.1 Integracijski proces in srbska narodna skupnost

Koncept integracije, kot ga razumemo v migracijskem procesu, je v prvi vrsti vključevanje priseljencev v večinsko družbo z gospodarskega, političnega in socialnega vidika. Vsak tak proces pusti posledice v družbeni strukturi. Sam termin je nekoliko problematičen v smislu obstoja sorodnih terminov, ki se nanašajo na procese vključevanja posameznikov ali skupin v družbeno sfero. Akulturacija, adaptacija ter asimilacija so s tega vidika razumljene kot različne dimenzije integracije. Oblikovanje integracijske politike v modernih demokratičnih družbah se nanaša na odnos med družbo kot celoto ter posamezniki kot deli te celote. Družba sama je zgrajena iz zapletenih hierarhičnih vzorcev, zato je njena organiziranost ključnega pomena za dobrobit vsakega posameznika kot tudi celote. S stališča Evropske unije se pojem integracije danes nanaša na usklajevanje različnih politik držav članic v neko politično-gospodarsko celoto, kjer pa se ohranjajo kulturne ter jezikovne posebnosti (Medvešek in Bešter, 2010). Ohranjanje teh posebnosti v vedno večji meri omogočajo mednarodne konvencije ter listine, ki jim je iskanje ustreznega integracijskega modela v sodobni družbi čedalje večji izziv.

52

Celovita integracijska politika mora vsebovati dva ključna elementa, in sicer mora vključevati vse tri razsežnosti integracijskega procesa (strukturno, kulturno, interakcijsko), potreben pa je tudi konsenz večinskega naroda ter pripadnikov novih manjšinskih skupnosti o modelu integracije. Določen problem se pojavi pri vzdržavanju in prenosu kulturnih vzorcev med generacijami, ki ni nikoli celovit. Priseljenci se s priselitvijo v novo državo srečajo z novimi kulturnimi vzorci, ki jih skozi določen čas ponotranjijo. Tako nastajajo vedno novi kulturni vzorci in prekine se »medgeneracijski prenos kulture« (Medvešek, 2007, 336). Tu se postavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko srbska narodna skupnost ohranja svoje korenine v Sloveniji brez vplivov slovenskih in tudi drugih kulturnih vzorcev in ali ob tem nastaja neka nova, skupna kulturna identiteta. Znotraj integracijskega procesa lahko ločimo elemente, ki bodisi spodbujajo bodisi zavirajo pozitivno družbeno integracijo in s tem vplivajo na možnosti ohranjanja izvorne kulture ter jezika srbske manjšinske skupnosti. Slovenska družba v veliki meri na te elemente vpliva dvosmerno, tako pozitivno kot negativno, saj je v določeni meri polna predsodkov do »drugačnih« v smislu nejasne ali celo nezainteresirane zakonodaje oz. državne politike, po drugi strani pa je slovenska družba v širšem smislu čedalje bolj odprta do multikulturnosti znotraj svojih meja. Za nastalo situacijo pa ne moremo v celoti okriviti države, temveč majhen del krivde lahko pripišemo srbski skupnosti sami, saj v mnogih pogledih ni zainteresirana za negovanje svojih kulturnih poosebnosti in je preveč komformna. Spet, v pozitivnem smislu seveda, obstaja cela paleta organizacij, društev, posameznikov idr., ki se zavzemajo za to, da bi njihova kultura »preživela« ter da bi znotraj Slovenije bivali v strpnem, multikulturnem/evropskem duhu.

53

5.2 Analiza anketnega vprašalnika ter rezultati

Srbska nacionalna skupnost je v mnogih pogledih že skozi celo 20. stoletje del slovenske nacionalne mase in nikakor ni mogoče določiti točnega števila, saj se priseljevanje še ni ustavilo, prav tako narašča število tu rojenih pripadnikov srbske narodnosti. Tu pa se pojavi še en problem, in sicer druga ter tretja generacija rojenih v Sloveniji, ki se v mnogih ozirih dojema kot pripadniki slovenske narodnosti ali pa celo razvije neko novo kulturo s primesmi srbskih in slovenskih kulturnih vzorcev. Osrednji problem diplomske naloge je ugotoviti, v kolikšni meri so pripadniki srbske diaspore v Sloveniji navezani na svoje izvorno okolje in ali njihova neavtohtonost vpliva na oblikovanje in ohranjanje neke skupne identitete, ki je potrebna za obstoj neke narodne skupnosti znotraj tuje države. Za nadaljnje raziskovanje je bilo potrebno izvesti obširnejšo anketo med prebivalstvom s srbskimi koreninami. To so tako priseljenci, ki že dlje časa živijo v Sloveniji, ter tudi druga in tretja generacija, ki je v Sloveniji rojena. Anketiranje je potekalo po principu snežne kepe (ang. snow-ball strategy), in sicer v času od novembra 2011 do aprila 2012. Začelo se je v ožjem okolju med prijatelji, sodelavci, sosedi, ti pa so ankete posredovali naprej svojim sorodnikom, prijateljem, znancem, kar je vplivalo na povečanje vzorca. Raziskava je bila zaradi lažjega pridobivanja podatkov omejena na ljubljansko regijo. Anketni vprašalnik ima 29 vprašanj, največ jih je odprtega tipa, zaprtega tipa so le tri vprašanja, in sicer tista, ki so anketirance spraševala po tem, kje so se naučili slovenskega ter srbskega jezika ter o njihovi samooceni znanja obeh jezikov. Pri teh vprašanjih je bilo ponujenih več odgovorov. Prvih pet vprašanj je zahtevalo po en odgovor, in sicer ime, spol, starost, izobrazbo ter državo rojstva za lažjo kategorizacijo anketiranih v skupine, ostala vprašanja odprtega tipa pa so relavantna zaradi vključevanja osebnega vidika posameznih odgovorov. Le-ta so zahtevala daljši odgovor in osebno mnenje posameznega anketiranca oz. anketiranke. Zaprti tip vprašanj je lažji za statistično obdelavo, vendar je ravno nabor podatkov problematičen, saj je bil glavni cilj raziskave dobiti osebna mnenja posameznikov o točno določeni problematiki. Ta mnenja so nato kategorizirana v več skupin, glede na odgovore smo jih želeli povezati s prvimi

54

petimi vprašanji vprašalnika. Zanimala nas je povezava med izobrazbo, starostjo ter časom priselitve posameznega anketiranca in s tem posledična stopnja navezanosti na srbsko narodno skupnost. Pri pridobivanju je bila težava s ciljno skupino, ki je zajemala zgolj tiste »priseljence« s srbskimi koreninami, saj se je izkazalo, da se ljudje še vedno s težavo odprejo tujcu. Vzorec je zato zajemal le tiste, ki so vprašalnik rešili zaradi poznanstva z določeno osebo in so ga nato sami posredovali naprej ljudem iz svojega kroga poznanstev. Večinoma pa je raziskavo sprejela z zanimanjem in je bila pripravljena sodelovati. Rezultatov raziskave, ki je obravnavana kot študija primera (case study), ne moremo posplošiti na celotno populacijo priseljenih s srbskimi koreninami, lahko pa pridobimo širši vpogled v situacijo in s tem možnost reševanja težav z upravljanjem problematike vseh »novih« manjšin, ki živijo na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako je pričujoča raziskava podana v razmislek vsem ljudem, s srbskimi ali slovenskimi

koreninami,

o

sprejemanju

drugačnih

brez

predsodkov

in

stereotipizacije. Izsledki raziskave so v naslednjem poglavju predstavljeni po delih zaradi navezovanja vprašanj eno na drugo in iskanja povezav med posameznimi odgovori. Zanimalo nas je, ali so starejši oz. t. i. pravi priseljenci bolj ali manj integrirani v slovensko družbo kot tisti, ki so bili rojeni v Sloveniji. Prav tako smo želeli ugotoviti, kako na proces integracije vplivata izobrazba posameznika ter območje in čas odselitve/priselitve v Slovenijo. Izhajali smo iz predpostavke, da je ravno zaradi pestrosti srbske narodne skupnosti problem pri željah po večji avtonomiji in uveljavljanju narodne skupnosti na političen način dejstvo, da srbska narodna skupnost kljub svoji številčnosti ni enotna, je neteritorialna v svoji distribuciji in kot taka stežka deluje povezano pri svojih zahtevah. Vzorec anketiranih je sestavljalo 76 posameznikov, od tega 48 moških in 28 žensk.

55

Tabela 4: Spolna struktura anketirancev

Moški 48

Ženske

Skupaj 28

76

Anketiranci so razporejeni v pet starostnih razredov, in sicer v starosti od 18 do 30, od 31 do 40, od 41 do 50, od 51 do 60 let in starejši od 60 let.

Tabela 5: Starostna struktura anketirancev po spolu

Moški

Ženske

18 do 30

22

6

31 do 40

2

7

41 do 50

6

7

51 do 60

12

6

60 in več

6

2

56

Graf 1: Starostna struktura anketirancev po spolu

25

20

15 moški ženske

10

5

0 18 do 30

31 do 40

41 do 50

51 do 60

60 in več

Iz Grafa 1 vidimo, da je bilo največ anketirancev iz prvega starostnega razreda, in sicer več moških kot žensk. Sledi mu četrti starostni razred, kjer je prav tako več moških. Več žensk je bilo v v drugem in tretjem starostnem razredu.

Tabela 6: Dokončana izobrazba po spolu

Moški

Ženske

Osnovna šola

14

10

Poklicna šola

10

2

Srednja šola

19

15

5

1

VI oz. VII. stopnja

57

Graf 2: Dokončana izobrazba po spolu

20 18 16 14 12 10

moški

8

ženske

6 4 2 0 osnovna šola

poklicna šola

srednja šola

VI oz. VII. stopnja

Prevladujejo moški s srednejšolsko ter osnovnošolsko izobrazbo. Tudi ženske imajo v večini srednješolsko ter osnovnošolsko izobrazbo. Zelo malo žensk ima dokončano poklicno šolo, medtem ko je v tej skupini več moških. Visoko izobrazbo ima le majhen delež vprašanih.

Tabela 7: Država rojstva po spolu

Država rojstva

Moški

Ženski

SKUPAJ

Slovenija

16

4

20

BiH

19

12

31

Srbija

13

12

23

Iz Tabele 7 je razvidno, da so bili anketiranci rojeni tako v Sloveniji kot tudi v BiH in Srbiji. Šesto anketno vprašanje je spraševalo o kraju odselitve oz. o državi rojstva

58

anketirancev. 19 moških in 12 žensk se je priselilo iz BiH. Med kraji odselitve prevladujejo mesta Sanski Most, Bosanska Krupa ter Teslić. Iz Srbije se je priselilo 25 anketirancev. Med mesti odselitve prevladuje Beograd. Omenjena so tudi mesta Čačak, Novi Sad ter Niš.V Sloveniji je bilo rojenih 20 anketirancev, od tega več moških.

Graf 3: Država rojstva po spolu

20 18 16 14 12 10

moški

8

ženski

6 4 2 0 Slovenija

BiH

Srbija

Tabela 8: Čas priselitve v Slovenijo po spolu

Čas priselitve

Moški

Ženske

1970–1980

16

6

1981–1990

14

8

1991–2000 Po 2001

/

6 2

2

59

Časovni razpon priselitev tako iz BiH kot iz Srbije prikazuje Tabela 8. 30 anketirancev se je priselilo v Slovenijo do leta 1990, kasneje pa samo dva. Anketiranke so se priseljevale v vseh obdobjih enakomerno, po letu 2001 pa sta se priselili samo dve. V tem obdobje se ni priselil noben anketiranec moškega spola.

Graf 4: Čas priselitve v Slovenijo po spolu

18

16 14 12 10

moški

8

ženske

6 4 2 0 1970 - 1980

1981 - 1990

1991 - 2000

po 2001

Od skupno 76 anketirancev jih je bilo 20 rojenih v Sloveniji. Sedmo anketno vprašanje je spraševalo po kraju in času priselitve enega ali obeh staršev v Slovenijo. Podatkov zaradi različnosti odgovorov ni bilo mogoče kategorizirati v tabelo. Vsem je skupno dejstvo, da so se eden ali oba starša priselili v Slovenijo v obdobju med leti 1970 in 1985, in sicer iz BiH (območje Republike Srpske s krajema Bjeljina in Banja Luka ter Tuzla). Iz Srbije so se preselili iz Čačka ter iz Beograda. 8., 9. ter 10. vprašanje je anketirance spraševalo, kje so se naučili slovenskega in srbskega jezika ter njihova samoocena znanja obeh jezikov. Prvi dve vprašanji sta ponujali več možnih odgovorov, zato ne moremo narediti analize znanja jezikov posameznega anketiranca, temveč glede na število najpogostejših odgovorov. Pri

60

samooceni obeh jezikov pa so lahko izbrali samo en možen odgovor, zato je taka analiza možna.

Tabela 9: Kraj učenja slovenskega in srbskega jezika

Slovenski jezik

Srbski jezik

Domače okolje

16

76

Vrtec

10

1

Osnovna šola

10

42

Med vrstniki

41

30

1

1

Naučil/-a sam/-a

51

13

Drugo

10

1

Na tečaju

Kot je razvidno iz tabele, je kar 51 anketirancev med ponujenimi odgovori, na vprašanje, kje so se naučili slovenskega jezika, izbralo odgovor »naučil/-a sem se sam/-a«. Po številu odgovorov mu sledi »med vrstniki«, ki ga je obkrožilo 41 anketirancev, mnogi v kombinaciji z zgoraj omenjenim. Preostali odgovori so bili izbrani manjkrat. Pri vprašanju, kje so se naučili srbskega jezika, pa so anketiranci odgovarjali malo drugače, in sicer prav vsi so izbrali prvi odgovor, »v domačem okolju«. V kombinaciji s tem jih je 42 izbralo še odgovor »osnovna šola« ter 30 odgovor »med vrstniki«. Ostali odgovori so skoraj zanemarljivi, razen odgovora »naučil/-a sem se sam/-a«, ki ga je izbralo 13 anketirancev.

61

Graf 5: Kraj učenja slovenskega in srbskega jezika

80 70 60 50 40

slovenski jezik

30

srbski jezik

20 10 0

domače okolje

vrtec

osnovna med na tečaju naučil/-a šola vrstniki sam/-a

drugo

V spodnji tabeli so predstavljeni odgovori na vprašanje o samooceni znanja obeh jezikov. 42 anketirancev je je svoje znanje slovenskega jezika ocenilo kot »dobro«, znanje srbskega jezika pa je tako ocenilo 49 anketirancev. To je bila najbolj pogosta kombinacija odgovorov. Druga najpogostejša kombinacija odgovorov je bila znanje enega jezika »odlično« in drugega »dobro«. Po natančnejši analizi je samo en anketiranec v obeh primerih izbral opcijo »odlično«. Nekaj anketirancev je svoje znanje slovenskega jezika ocenilo kot »zadovoljivo« in samo eden je kot tako ocenil svoje znanje srbskega jezika. Odgovorov »pomankljivo« ter »slabo« ni izbral nihče.

62

Tabela 10: Samoocena znanja slovenskega in srbskega jezika

Samoocena

Slovenski jezik

Srbski jezik

Odlično

26

26

Dobro

42

49

8

1

Zadovoljivo Pomankljivo /

/

Slabo

/

/

Graf 6: Samoocena znanja slovenskega in srbskega jezika

50 45 40 35 30 25

slovenski jezik

20

srbski jezik

15 10

5 0 odlično

dobro

zadovoljivo

Anketirance smo v 11. vprašanju spraševali po njihovem mnenju o možnostih učenja srbskega jezika znotraj slovenskega izobraževalnega sistema. Vprašanje je bilo odprtega tipa, zato smo odgovore anketirancev razdelili v pet skupin:

1. Ne poznam/nisem seznanjen/-a 2. Le malo poznam 63

3. Zdi se mi pomankljiv/nezadovoljiv/slab 4. Zdi se mi v redu 5. Ni potrebe po učenju srbskega jezika v slovenskih šolah

34 anketirancev lahko glede na njihove odgovore razporedimo v prvo skupino, v drugo 10, v tretjo 27, v četrto štiri ter v zadnjo, peto, samo enega. Kot lahko ugotovimo, anketiranci v večini niso seznanjeni oz. sploh ne vedo nič o takšnih možnostih učenja srbskega jezika. 27 pa jih je mnenja, da so možnosti pomankljive/nezadovoljive. V naslednjem vprašanju smo spraševali, ali so anketiranci seznanjeni z izobraževalnimi dejavnostmi, ki jih ponujajo srbska društva. Ker je bilo vprašanje odprtega tipa, smo odgovore razdelili v štiri skupine:

1. Ne poznam/nisem seznanjen/-a 2. Ne poznam dobro, vendar vem, da obstajajo 3. Poznam, ukvarjajo se večinoma s srbsko folkloro/zgodovino/običaji ipd. 4. Poznam, preveč se ukvarjajo s folkloro in premalo z učenjem jezika 52 anketirancev ne pozna oz. ni seznanjenih z izobraževalnimi dejavnostmi, ki jih ponujajo srbska društva. 17 jih je odgovorilo, da takšne dejavnosti pozna, vendar je to v glavnem učenje srbske folklore, plesov, zgodovine in verouka. 5 anketirancev ve, da obstajajo neke možnosti znotraj društev, dva pa menita, da društva niso primerna za izvajanje izobraževalnih dejavnosti prav zaradi prevelikega poudarka na srbski folklori. Trinajsto vprašanje je spraševalo o morebitnem članstvu anketirancev v srbskih društvih. Poleg odgovorov »da« ali »ne« smo oba odgovora razčlenili še naprej, in sicer smo jih spet razdelili v pet skupin: 1. Da, sem član, ker želim ohranjati svoje korenine/tradicijo/folkloro 2. Da, sem član, da se družim z vrstniki iste narodnosti

64

3. Ne, ker ne čutim takšne potrebe 4. Ne, ker me to ne zanima/sploh ne poznam 5. Ne, ker ne rabim društev za ohranjanje svoje kulture 41 anketirancev ne zanima članstvo v društvih oz. niti ne poznajo nobenega društva. V ta odgovor smo uvstili tudi odgovore, da v njihovem kraju ne obstaja takšno društvo. Le 18 anketirancev je vključenih v srbsko društvo, od tega 12 zaradi ohranjanja skupne identitete, tradicije oz. folklore, preostalih šest pa zaradi druženja z vrstniki iste narodnosti. 10 anketirancev ne čuti nikakršne potrebe po takem udejstvovanju, sedem pa jih je mnenja, da za ohranjanje svojih kulturnih posebnosti ne potrebujejo društev. Na srbska društva se je navezovalo tudi štirinajsto vprašanje. Spraševali smo, ali anketiranci obiskujejo družabne prireditve, ki jih organizirajo srbska društva. 47 anketirancev ne obiskuje prireditev, ki jih organizirajo srbska društva, od tega je 34 moških. 29 pa se takih prireditev bolj ali manj redno udeležuje.

Tabela 11: Obiskovanje organiziranih družabnih prireditev srbskih društev po spolu

ženske

Moški

Skupaj

Da

14

15

29

Ne

34

13

47

65

Graf 7: Obiskovanje organiziranih družabnih prireditev srbskih društev po spolu

60 50 40 da

30

ne 20 10 0 moški

ženske

skupaj

Z naslednjim vprašanjem smo želeli ugotoviti, ali so anketiranci pripadniki srbske pravoslavne Cerkve in ali enačijo narodno pripadnost z versko pripadnostjo. Odgovore bi lahko kategorizirali v dve skupini, »da« in »ne«, vendar smo v analizo vključili še tretjo možnost: 1. Da, sem pripadnik, vendar vere ne enačim z narodno pripadnostjo 2. Da, sem pripadnik in vero enačim z narodno pripadnostjo 3. Ne, sem ateist oz. pripadnik druge vere 56 anketirancev je pripadnikov pravoslavne vere, vendar vere ne enačijo z pripadnostjo narodu, medtem ko se je za to možnost odločilo šest anketirancev. Preostalih 14 je ateistov. Šestnajsto vprašanje se je navezovalo na izražanje narodne pripadnosti navzven. Odgovore anketirancev smo spet razdelili na več skupin:

66

1. Ne razmišljam o narodni pripadnosti 2. Ne izkazujem narodne pripadnosti navzven 3. Praznujem verske praznike 4. Nosim majice s potiski srbskih športnih klubov/poslušam srbsko glasbo/ipd. 5. Ne rabim, ker sem videti kot »Neslovenec« 47 anketirancev ne izkazuje svoje narodne pripadnosti navzven na noben način, 15 pa jo izkazuje tako, da obeležuje pravoslavne praznike ter hodi v cerkev. Sedem anketirancev ne razmišlja o narodni pripadnosti oz. jim ni pomembna, šest jih posluša srbsko glasbo, hodi na koncerte srbskih izvajalcev ali na športne prireditve ter podobno. Le eden je odgovoril, da mu ni potrebno izkazovati narodne pripadnosti kako drugače, saj je videti kot »Neslovenec«. Anketirance smo v sedemnajstem vprašanju spraševali, katere televizijske programe, če sploh, v srbskem jeziku spremljajo. To so lahko bili programi na slovenski ali srbski nacionalni televiziji. Odgovore smo nato razvrstili v naslednje skupine:

1. Ne spremljam televizijskih programov oz. jih zelo redko 2. Gledam samo slovenske programe/večinoma slovenske 3. Spremljam različne programe na srbski nacionalni televiziji 4. Gledam programe na slovenski in srbski nacionalni televiziji v enaki meri 32 anketirancev spremlja različne programe na srbski nacionalni televiziji, od zabavnih, športnih programov do novic. 28 anketirancev spremlja tako programe na slovenski nacionalni televiziji, prav tako zabavne oddaje, športni program in novice ter programe na srbski televiziji, predvsem glasbene. Pet anketirancev gleda izključno programe na slovenski televiziji, 11 anketirancev pa niti ne gleda televizije oz. zelo redko. Na vprašanje o spremljanju tiskanih medijev v srbskem jeziku so bili odgovori manj razčlenjeni.

67

Tabela 12: Spremljanje tiskanih medijev v srbskem jeziku

Moški

Ženske

Skupaj

Da

14

10

24

Ne

34

18

52

Tiskanih medijev ne spremlja 34 moških ter 18 žensk, kar je skupno 52 anketirancev. Od 24 vprašanih, ki spremljajo tiskane medije, pa je 14 moških in 10 žensk.

Graf 8: Spremljanje tiskanih medijev v srbskem jeziku po spolu

60 50 40 da

30

ne 20 10 0 moški

ženske

skupaj

Naslednje vprašanje v anketnem vprašalniku je anketirance spraševalo o količini pozornosti, ki jo po njihovem mnenju slovenski mediji posvečajo manjšinski problematiki. Tu je bilo možno opisati in pojasniti svoje mnenje, zato so tudi odgovori kategorizirani v več skupin:

1. Ne vem/nisem seznanjen/medijev ne spremljam 2. Ne vidim problemov in pomankljivosti 3. Mediji manjšinam iz bivše Jugoslavije posvečajo premalo pozornosti 68

4. Mediji so vzrok za stereotipizacijo vseh priseljencev republik bivše Jugoslavije 5. Mediji so bolj naklonjeni politični situaciji kot pa dejanskemu stanju Največ anketirancev, to je 28, s to tematiko ni seznanjenih. Večina ne spremlja medijev oz. vsaj ne manjšinske situacije v Sloveniji. 20 anketirancev ne vidi nobenih problemov ter pomankljivosti, 18 pa jih je mnenja, da se manjšinskim skupnostim iz bivše Jugoslavije posveča premalo pozornosti. Petim se zdi, da so mediji bolj naklonjeni politični situaciji, ostalih pet pa krivi medije za stereotipizacijo vseh priseljencev. Dvajseto vprašanje je anketirance spraševalo, ali se v prostem času družijo s Slovenci ali ostajajo znotraj srbske skupnosti. Odgovori so bili raznovrstni, zato tudi tu kategorizacija odgovorov na več skupin: 1. Družim se izključno s Slovenci 2. Družim se z vsemi, ne glede na narodnost 3. Družim se večinoma s Slovenci 4. Družim se z vsemi, lažje pa se sprostim s prijatelji srbske narodnosti 62 vprašanih je povedalo, da se se družijo z vsemi, ne glede na narodnost. Devet anketiranih se večinoma druži s Slovenci, trije se družijo z vsemi, vendar se lažje sprostijo v družbi prijateljev srbske narodnosti, dva pa se družita izključno s Slovenci. Pri naslednjem vprašanju smo anketirance spraševali, ali so na delovnem mestu ali v šoli kdaj imeli težave zaradi svoje narodnosti. 60 anketirancev ni nikoli imelo problemov, 26 pa jih je na vprašanje odgovorilo pozitivno. Podobno kot pri prejšnjem vprašanju smo pri dvaindvajstem vprašanju spraševali o morebitnih težavah pri iskanju zaposlitve. 68 jih nikdar ni naletelo na težave pri iskanju zaposlitve, Osem pa je takšne težave izkusilo.

69

Štirindvajseto vprašanje je od vprašanih zahtevalo odgovor o tem, ali imajo sorodnike v kateri od bivših republik bivše Jugoslavije. Na to vprašanje se navezuje tudi vprašanje o pogostosti obiskov teh sorodnikov. Prav vseh 76 anketirancev ima v omenjenih državah sorodnike, ki jih večina, tj. 64, obiskuje vsaj enkrat letno, osem anketirancev svoje sorodnike obiskuje na mesečni ravni, dva pa svojih sorodnikov nikoli ne obiščeta. Na isto temo se navezuje tudi petindvajseto vprašanje, in sicer ali imajo anketiranci v kateri od držav bivše Jugoslavije, kjer imajo tudi sorodnike, v lasti kakšno nepremičnino. 54 take nepremičnine nima, 13 vprašanih je odgovorilo, da imajo v lasti nepremičnino njihovi starši, nepremičnino v lasti pa ima devet anketirancev. V naslednejm vprašanju nas je zanimalo, ali se anketiranci v prihodnosti nameravajo vrniti oz. se preseliti v državo, kjer imajo sorodnike oz. od koder so se preselili v Slovenijo. 62 jih nima takega namena. Odgovor »ne« so opredeljevali na več načinov:

-

Ne, ker se imam tu lepo

-

Ne, ker ne čutim več nobene povezanosti z državo rojstva

-

Ne, ker sem tu rojen/-a in vzgojen/-a

-

Ne, ker se ne nameravam preseliti na slabše

Sedem anketirancev pa se v prihodnosti namerava preseliti zaradi želje po spremembi okolja ali zaradi službe. Sedem vprašanih se ni moglo odločiti, zato smo vpeljali še tretjo možnost »morda«. Tu so naštevali predvsem en vzrok, in sicer da bi se morda preselili v okolje, kjer ne bodo v manjšini. Sedemindvajseto vprašanje je zahtevalo mnenje vprašanih o odnosu slovenskega prebivalstva do priseljencev oz. »Neslovencev«. Mnenja so bila različna, zato smo jih razdelili v skupine:

70

1. Odnos je poln predsodkov in zaničevanja 2. Odnos se počasi izboljšuje kljub začetni nekorektnosti 3. Odnos je strpen, vendar je dosti nestrpnih posameznikov 4. Na odnose vplivajo mediji s svojo stereotipizacijo 5. Odnosi so dobri 33 vprašanih je mnenja, da so odnosi med večinskim prebivalstvom in priseljenci dobri. 20 anketirancev pravi, da je odnos strpen, 15 pa se zdi, da so še vedno prisotni predsodki ter zaničevanje. Štirje menijo, da se odnos počasi izboljšuje, prav tako štirje pa so za situacijo okrivili medije ter posledično stereotipizacijo priseljenskih skupnosti. Podobno kot pri prejšnjem vprašanju smo v osemindvajsetem spraševali o mnenju anketirancev o odnosu slovenske politike do priseljencev oz. do »Neslovencev«. Odgovore smo spet razvrstili v 5 skupin:

1. Ne vem, ne spremljam politike 2. Negativna pozornost/slabi odnosi 3. Odnos je na splošno korekten 4. Odnos je nedemokratičen in neevropski 5. Odvisno, kdo je na oblasti Pri tem vprašanju so si bile prve tri skupine odgovorov precej blizu. 28 anketirancev ne spremlja politike in ne ve, kako bi opisali odnos slovenske politike do priseljencev. Za 23 anketirancev je ta odnos korekten, 18 pa jih je mnenja, da je odnos slab,ker temelji na negativni pozornosti. Trije vprašani so ta odnos opisali kot neevropski, nedemokratičen in celo nečloveški, dva pa si delita mnenje, da je vse odvisno od tega, kdo je trenutno na oblasti. Za zadnje vprašanje smo vprašane postavili pred navidez preprosto izbiro, in sicer kako glede na narodnost dojemajo sami sebe. Tu so bili odgovori ponujeni kot šest možnosti, med katerimi so lahko izbrali eno.

71

Tabela 13: Opredeljevanje samega sebe glede na narodnost

Moški Sem Slovenec/-ka

/

Sem Srb/Srbkinja Ne eno ne drugo

Ženske

24 /

SKUPAJ 1

1

15

39

/

/

O tem ne razmišljam

14

10

24

Ne želim odgovoriti Drugo

1 / 10

1 1

11

Rezultati kažejo, da se je malo več kot polovica anketirancev, tj. 39, opredelila kot Srbe, od tega več moških kot žensk. 24 jih o narodni pripadnosti ne razmišlja. Pri možnosti »drugo« so vprašani navajali svoje razloge, večina pa jih je napisala, da se čutijo tako Slovence kot Srbe, zato se ne bi mogli odločiti za eno od preostalih možnosti. Le ena anketiranka je odgovorila, da se čuti Slovenko, čeprav se je v Slovenijo preselila šele pred enim letom.

72

Graf 9: Opredeljevanje samega sebe glede na narodnost

45 40 35 30 25

20

moški

15

ženske

10

SKUPAJ

5 0

5.3 Vloga jezika v integracijskem procesu

Vloga jezika35 je v okviru integracijskega procesa posameznika v družbo najpomembnejša komponenta pri oblikovanju in ohranjanju etničnih skupnosti, tako narodov kot narodnih manjšin. Jezik je kazalec identitete nekega posameznika ali skupine in se znotraj priseljenskih skupnosti prenaša iz generacije v generacijo predvsem v okviru družine. Je pa tudi pogosto prvi znak manjšinskosti in za polnopravno vključitev v slovensko družbo je potrebno znanje le-tega. Srbohrvaščina je bila obvezen učni jezik v 5. razredu osnovnošolskega izobraževanja do šolskega leta 1993/1994.Glede na raziskavo PSIP 55 odstotkov vprašanih meni, da bi bilo dobro, če bi se v šoli učili maternega jezika, če ta ni slovenski. Tako meni 35

Več o pravnem okvirju in praksi rabe jezikov v RS v poglavju 4.4

73

75 odstotkov prebivalcev srbske narodnosti. 25 odstotkov Srbov pa je prepričanih, da je bolje, če se jezika naučijo v domačem okolju ali v okviru dodatnih šolskih dejavnosti (34 odstotkov). Glede na rezultate naše raziskave, kjer smo anketirance spraševali po tem, kje so se naučili obeh jezikov, tako slovenskega kot srbskega, ter o njihovi samooceni znanja obeh jezikov, smo dobili takorekoč pričakovane rezultate. Glede učenja srbskega jezika so vsi vprašani odgovarjali, da so se naučili jezika »v domačem okolju« v kombinaciji z odgovoroma »med vrstniki« ter »v osnovni šoli«. Učenje v osnovni šoli so kot odgovor verjetno izbirali starejši priseljenci. Slovenskega jezika so se večinoma naučili sami oz. so izbrali odgovor »med vrstniki«. Odgovori »v vrtcu«, »v osnovni šoli« ter »v domačem okolju« so bili izbrani v približno istem razmerju. Spet lahko sklepamo, da so odgovor »naučil/-a sem se sam/-a« izbirali starejši priseljenci, ki so šolanje zaključili v svoji matični domovini in se nato priselili v Slovenijo. Mlajši »priseljenci« pa so že rojeni v Sloveniji, zato odgovor, da so se jezika naučili med vrstniki ni presenetljiv, če sklepamo, da starši v domačem okolju niso/so slabše govorili slovensko. Anketiranci so morali oceniti svoje znanje obeh jezikov in najpogostejša kombinacija odgovorov je bila »dobro znanje« tako za slovenski kot tudi srbski jezik. Le osem vprašanih je svoje znanje slovenskega jezika ocenilo kot »zadovoljivo« in samo eden je kot tako označil svoje znanje srbskega jezika. Vendar je taka ocena znanja jezika zelo relativna in nestrokovna. Vprašanje je, kakšen jezik se dejansko govori v družinah, kjer imata eden ali oba starša srbske korenine in kakšno je znanje srbskega jezika teh staršev. Pri tem bi morali upoštevati več dejavnikov, od izobrazbe staršev do kulturne integriranosti v slovensko družbo, čas priselitve v Slovenijo itd. Predvsem mlajši »priseljenci« so svoje znanje srbskega jezika ocenjevali kot »dobro« in ne kot »odlično«

74

5.4 Delovanje srbskih društev

Najširši vidik opredeljevanja neke narodne manjšinske skupnosti je njena kultura. Z ohranjanjem in negovanjem lastnih kulturnih posebnosti vsaka manjšinska skupnost samoopredeljuje sebe v odnosu do »drugih«. Tako srbska kot ostale narodne skupnosti bivše Jugoslavije v Sloveniji so s tem namenom začele ustanavljati razna kulturna, športna in druga društva. Glavni cilj oz. namen teh društev je promoviranje srbske kulture ter združevanje in zbiranje pripadnikov s podobnim narodnim »ozadjem« v okolju, kjer se počutijo domače. Po podatkih srbskega veleposlaništva v RS36 je srbskih društev v Sloveniji približno 40 v vseh večjih krajih. Za potrebe raziskave se bomo omejili na tista društva, ki delujejo na območju Mestne občine Ljubljana. To so društva Savez srpskih društava u Sloveniji, Kulturno drustvo Mladost, Kulturno društvoMihajlo Pupin, Društvo Srpska zajednica, Srbski kulturni center Danilo Kiš, Savez srpske dijaspore Slovenije, Srpsko kulturno društvo »Izvor«, Srpsko kulturno-umetničko društvo »Vidovdan«, Kulturno umetničko društvo »Multimedija – AV«, Udruženje srpskih književnika Slovenije, Društvo srpska kulturna zajednica, Srpsko kulturno muzičko i sportsko društvo »Semberija«, Srpsko sportsko udruženje Slovenije »Red star«, Srpsko udruženje Slovenije »Stevan Sinđelić«, Srpski kulturni klub ter Srpsko udruženje Slovenije »Obilić«. Nekatera društva imajo pridevnik »kulturni« že v svojem imenu, vendar bi bilo zmotno glede na ime predpostavljati ter posploševati namembnost posameznega društva. Za potrebe raziskave smo želeli kontaktirati vsa društva, vendar smo prišli do ugotovitev, da nekatera obstajajo »le na papirju« oz. sploh ne delujejo več. Napačni so bili kontaktni podatki, telefonske številke pa izključene. Aleksandra Stanković je povedala, da srbsko veleposlaništvo na letni ravni redno ažurira podatke o delovanju srbskih društev, vendar se zgodi, da vseeno prihaja do netočnosti s strani samih društev.37 V nadaljevanju sta podrobnje predstavljeni dve društvi, ki se med seboj razlikujeta po svojih programih, organizaciji ter ciljih in vsako na svoj način predstavljata srbsko narodno skupnost v Sloveniji ter sta bili pripravljeni sodelovati pri tej raziskavi. 36 37

Internetni vir 6. Osebni intervju z dne 11. 4. 2012, zapis intervjuja pri avtorici

75

O delovanju Srpskega kulturno-umetniškega društva »Vidovdan« je za raziskavo spregovorila Sladjana Šmitran.38 Društvo je bilo ustanovljeno septembra 2004 z namenom promoviranja srbske kulture skozi folkloro, ples, igro ter petje. Društvo svoje člane deli na štiri starostne skupine. Cipiripi je skupina za najmlajše od pet do 12 let, nato sta dve skupini za mlade od 15 do 30 let, ki se delita na pripravljalno ter napredno skupino glede na čas v društvu. Zadnja skupina pa so veterani, torej starejši člani društva. Društvo šteje približno 100 do 120 članov, ki imajo v 90 odstotkih srbske korenine, večinoma druga ter tretja generacija priseljencev v Slovenijo. V društvo se lahko včlani kdorkoli, ne glede na svojo narodno pripadnost, ki ga zanimata srbska folklora in kultura.»Poleg domačega je to edino okolje, kjer poteka razprava v srbskem jeziku. Včlanila sem se pa zato, ker so me primarno najprej zanimali plesi in pesmi (folklora) in dejansko v tem uživam, zdaj je pa to že preraslo v dodatne obštudijske dejavnosti in pomagam pri vodenju samega društva, kar mi pomaga tudi v vsakdanjem življenju« (Sladjana, članica društva Vidovdan v odgovor na 13. vprašanje v anketnem vprašalniku). Obe skupini mladih ter veterani so vključeni tudi v pevsko skupino, tako moško kot žensko ter v dramsko skupino, katere rdeča nit so srbski ljudski običaji. Prav tako se starejši člani vključujejo v plesno skupino, kjer se učijo srbskih ljudskih plesov. Društvo ima vsakoletne stike s Srbijo ter Bosno in Hercegovino v smislu gostovanj in izmenjav med društvi iz Slovenije ter društvi prej omenjenih držav. Na letni ravni potekajo organizirana druženja srbskih društev iz večih evropskih držav. Društvo se financira iz javnih razpisov, na katere se letno prijavlja, ter iz občinskih javnih skladov. Manjši delež prispeva Ministrstvo za diasporo za RS. Srbski kulturni center Danilo Kiš je bil ustanovljen leta 2009 na pobudo predsednika RS dr. Danila Türka s ciljem sodelovanja slovenske ter srbske kulture v Sloveniji. Med ustanovitelji društva so priznani slovenski intelektualci in strokovnjaki: antropologinja prof. dr. Svetlana Slapšak, režiser Dušan Jovanović, sociologinja prof. dr. Milica Antić, medijska strokovnjaka Nikola in Peter Damjanić, komunikolog Marko Milosavljević itn. Društvo poskuša vzpostaviti nove vezi med Slovenijo in Srbijo in se zavzema za sodelovanje na polju znanstvene in kulturne kritike. Medtem ko večina združenj, zasnovanih na etnični povezanosti, svoje poslanstvo vidi 38

Telefonski intervju z dne 20.10. 2011, zapis intervjuja pri avtorici

76

izključno v afirmaciji vsega, kar prihaja s strani Srbije in Srbov, je poslanstvo SKC Danilo Kiš kritika vsakega enoumja in nekritičnega sprejemanja politične in kulturne danosti, ne glede na to, s katere strani prihaja. Prav zaradi kritične naravnanosti je društvo pogosta tarča ostrih nacionalističnih desničarskih napadov s strani nekaterih srbskih združenj v Sloveniji. Glede na svoje članstvo, dosedanje projekte, načrte in zasnovo je osnovno poslanstvo društva spodbujanje sodelovanja na kulturnem, znanstvenem in izobraževalnim področju med slovenskimi in srbskim ustanovami in posamezniki. Društvo organizira več tečajev ter šolo srbskega jezika na več nivojih. Tečaji se delijo na skupine za odrasle, poslovno srbščino, srbščino za popotnike, osvežitveni tečaj, konverzacijo. Hkrati potekajo tudi individualne konzultacije. Oktobra 2010 je srbski kulturni center začel izvajati dopolnilni pouk v srbskem jeziku za srbske otroke, ki živijo v Sloveniji. V prvem letu je šola delovala v Ljubljani, kjer so organizirali pouk za dva razreda dijakov. Pouk izvajajo učitelji člani Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš. Koordinator projekta je Petar Damjanović. Dopolnilni pouk v srbskem jeziku se izvaja po načrtu, ki ga je predpisalo Ministrstvo za šolstvo Republike Srbije. Poteka enkrat tedensko po dve šolski uri v prostorih kulturno-pastoralnega centra v Ljubljani in je brezplačen. Poleg srbskega jezika se učenci seznanjajo z osnovami srbske kulture ter zgodovine in zemljepisa. Zaradi pomanjkanja učbenikov učitelji uporabljajo učbenike za osnovne šole v Srbiji.V centru so se tako odločili, da v sodelovanju s pristojnimi ustanovami obeh držav skušajo sami pripraviti ustrezne učbenike. Vodja projekta in avtorica bodočega učbenika srbskega jezika in književnosti je direktorica srbskega kulturnega centra Danilo Kiš, dr Svetlana Slapšak, v projetu pa sodelujeta še predavateljici dr. Biljano Žikić in diplomirana umetnostna zgodovinarka Irena Vujčić-Pavlović, ki je tudi posredovala informacije za našo raziskavo. Center poleg tečajev srbskega jezika organizira tudi več projektov39, in sicer:

-

Senca Danila Kiša je projekt z namenom kulturnega usposabljanja, izobraževanja, ustvarjanja in promocije srbske narodne skupnosti v diaspori s posebnim poudarkom na promoviranju srbske kulture znotraj skupnosti med

39

Več o tem projektu ter Srbskem kulturnem centru Danilo Kiš na spletni strani www.dkis.si

77

različnimi

generacijami.

Cilj

tega

projekta

je

tudi

usposabljanje

predstavnikov manjšinske skupnosti za zaposlovanje v kulturnem sektorju.

-

Gledališče senc predstavlja kulturno tradicijo gledališča senc s ciljem aktualizacije

perečih

tem,

kot

so

revščina,

brezposelnost,

telesne

pomankljivosti s ciljem pridobivanja na samozavesti za skupine ljudi, ki se poistovetijo s to tematiko.

Vsi projekti so financirani tako iz slovenskih ministrstev kot tudi iz srbskih ter EU skladov. Projekt Gledališče senc financira Ministrstvo za kulturo RS v okviru razpisa za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin, ta projekt delno financira tudi Evropska komisija. Šolo srbskega jezika financirata Ministrstvo za vero in diasporo Republike Srbije ter Ministrstvo za kulturo Republike Srbije. Obe omenjeni srbski društvi sta le primer delovanja srbske narodne skupnosti v Sloveniji. Po mnenju anketiranke Branke se večina društev v Sloveniji ukvarja s predstavitvijo srbske folklore, »ker je to ljudem najbližje in se na takih dogodkih med seboj družijo ter sklepajo nova prijateljstva.« Anketiranec Ivica pa je drugačnega mnenja: »Do pred letom dni sem redno obiskoval večino prireditev srbskih društev, saj sem jih tudi snemal. Ko sem videl, da to nima nobene kulturne, izobraževalne ili povezovalne interese, sem prenehal. Trenutno je to samo „Biznis“ posameznikov, zato se mi zdi nekoristno. Včasih mogoče tudi škodljivo za vse tiste, ki hočejo kar koli vedeti o Srbiji in njeni dijaspori,« (oba v odgovor na 14. anketno vprašanje). Na društvu Danilo Kiš so povedali, da obstaja zanimanje za obisk tečajev in šole srbskega jezika, vendar je obisk še vedno dokaj skromen in pod pričakovanji, če izhajamo iz dejstva, da v Sloveniji živi precejšnje število prebivalcev s srbskimi koreninami. Problem se nahaja tudi v samem jeziku, ki je, kot je poudarila Aleksandra Stanković, »nekakšna čudna mešanica slovenščine, srbščine in še česa...«40 Večina anketirancev je namreč na vprašanje, kje so se naučili srbskega jezika odgovorila v domačem okolju, svoje znanje le-tega pa so ocenjevali večinoma kot odlično ali dobro, kar je relativno glede na izobrazbo staršev, in tudi to, ali otrok izhaja iz mešanega zakona, kjer sta ali oče ali mati srbske narodnosti. Pouk srbskega 40

Osebni intervju, 11.4.2012, prav tam

78

jezika bi moral biti organiziran na osnovnošolski stopnji in ponujen kot izbirni predmet v vseh večjih krajih v Sloveniji.41

Slika 4: Ples v narodni noši

Vir: lastna fotografija

41

Več o vlogi jezika v integracijskem procesu v poglavju 5.1.1

79

Slika 5: Srečanje srbskih kulturnih društev v Kranju

Vir: lastna fotografija

5.5 Srbska pravoslavna cerkev in njen vpliv na srbsko narodno skupnost

Srbska pravoslavna cerkev v Sloveniji je druga največja krščanska verska skupnost v Sloveniji takoj za Rimskokatoliško cerkvijo in za muslimansko skupnostjo tretja največja verska skupnost. Po popisu leta 1991 se je za pravoslavce izreklo 46.634 ljudi (3,1 % celotnega prebivalstva; vir: statistični urad Republike Slovenije), pri čemer niso navedli, kateri pravoslavni cerkvi pripadajo. Zaradi majhnega števila vernikov ni cerkev samostojna v religijsko-teritorialnem smislu, ampak skupaj s Srbsko pravoslavno cerkvijo na Hrvaškem tvorita enotno Metropolijo ZagrebškoLjubljanska. Na organizacijo srbske manjšinske skupnosti v Sloveniji ima precejšen vpliv tudi povezovanje v okviru srbske pravoslavne cerkve, saj je po izsledkih raziskave večina anketiranih pripadnikov srbske pravoslavne Cerkve.V anketnem vprašalniku smo 80

torej spraševali o verski pripadnosti posameznika ter o morebitnem enačenju verske pripadnosti z narodno pripadnostjo. Ugotovili smo, da se je za pravoslavno veroizpoved izreklo 62 anketiranih od skupno 76 anketirancev, preostalih 14 je ateistov. Le majhen delež pa jih vero enači z narodnostjo, to je 6 anketirancev od 62. Srbska pravoslavna cerkev predstavlja kraj združevanja enakomislečih, v te namene je leta 2008 začela graditi kulturno-pastoralni center, ki naj bi zrasel ob Cerkvi sv. Cirila in Metoda na Prešernovi ulici v Ljubljani.V centru bodo poleg prostorne avle razporejene učilnice, pisarne, knjižnica, multimedijski center in bivalni prostori. Center naj bi bil namenjen vsem prebivalcem Ljubljane in širše okolice. V njem bodo potekale pastoralne in izobraževalne dejavnosti ter kulturni dogodki.

5.6 Vpliv slovenskih medijev na javno percepcijo

Množični mediji so dandanes pomemben del vsakdanjega življenja vsakega posameznika. Delujejo na daljše časovno obdobje in so nenehno prisotni.Vse bolj postajajo osrednja inštitucija znotraj posamezne družbe in njihova dominantnost s sredstvi jezikovne represije, asimilacije, standardizacije in homogenizacije vpliva na zavest prebivalstva in oblikuje javno mnenje (Medica, 2004, 94). Skozi medije je predstavljena subjektivna realnost, ki ni nujno enaka dejanski. Velik je vpliv politike, saj se več medijev identificira s slovenskimi političnimi strankami, predvsem s tistimi, ki so trenutno na oblasti. Glede na svoj vpliv na javno mnenje so mediji pomemben povezovalec manjšinskega in večinskega prebivalstva. Podoba manjšin v medijih je kamen spotike v več modernih multikulturnih družbah, še posebej je opazna v družbah, kjer vladajo konfliktni odnosi med večino in manjšinami. Država lahko prispeva k ustvarjanju »pozitivne spirale medsebojnega vplivanja ali pa k obstoju začaranega kroga« (Makarovič in Rončevič, 2006, 45). V slovenskem medijskem prostoru težko govorimo o obstoju tipične medijske podobe etničnih manjšin. Pojavljajo se v dveh glavnih kontekstih, in sicer pomanjkanje medijske pozornosti na eni strani ter

81

zadostna medijska pozornost na drugi. V več primerih je ta pozornost negativna, kar še posebej velja za marginalizirane skupine kot so Romi in neavtohtone manjšine iz bivše Jugoslavije. Pri obeh etničnih skupnostih lahko opazimo krepitev družbenih stereotipov skozi medije in s tem popačeno percepcijo dojemanja obeh manjšinskih skupnosti. Negativna publiciteta naredi veliko škode, ker je s tem oblikovana javna podoba o problematičnosti teh skupnosti, ki se tega pridevnika le stežka znebijo. V okviru zadostne medijske pozornosti se veliko omenja kontekst manjšinskih pravic, največ prav za manjšinske skupnosti iz bivše Jugoslavije. Vendar ne moremo reči, da je ta pozornost bolj pozitivna kot negativna, saj tudi debate o možnostih določanja več pravic neavtohtonim skupnostim vedno spremlja velik odziv javnosti, ki si je že predčasno oblikovala subjektivno mnenje o le-teh, to pa ni nujno v njihovo korist. Slovenska družba mnogokrat ne vidi onkraj stereotipov in zgrešenih predstav, ki so se oblikovale še v času osamosvajanja Slovenije, in takratne negativne propagande uprejene proti Jugoslovanom. Odnos slovenskih medijev do avtohtonih etničnih manjšin je torej jasen. »Temeljna funkcija novonastale države je obramba slovenskega naroda v vsej njegovi državniški večplastnosti in uveljavljanje italijanske, madžarske, romske narodne skupnosti« (Komac, 2007, 376). Znotraj tega okvira se je oblikovala tudi slovenska zakonodaja na področju medijev. 4. člen Zakona o medijih pravi: Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne za:

-

uresničevanje pravice državljanov oz. državljank Republike Slovenije.../.../ do javnega obveščanja in do obveščenosti;

-

kulturo javnega dialoga;

-

utrjevanje pravne in socialne države;

-

ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete.42

»Nove« etnične manjšine, v tem primeru tudi srbska narodna skupnost, niso na nobenem mestu opredeljene kot javni interes na področju zanimanja medijev. Slovenski mediji striktno sledijo določbam Zakona o javnem interesu na področju 42

Zakon o medijih. Ur.l.RS.št.35/2001

82

medijev, pri čemer sta italijanska in madžarska skupnost ustrezno zastopani, nekaj se sliši tudi o romski skupnosti. Etnične skupnosti bivše Jugoslavije pa so skoraj v celoti izključene iz slovenskega medijskega prostora in nimajo zakonsko priznanih možnosti, da bi same tvorile in posredovale informacije v jezikih teh manjšinskih narodnih skupnosti. Petković na tem mestu poudarja potrebo po dostopu neavtohtonih manjšinskih skupnosti do medijev v vseh oblikah (Petković, 2002). Pri tem se je treba izogniti »getoiziranju« jezikov vseh manjšinskih skupnosti bivše Jugoslavije (Mekina, 2001). Glede na 5. člen Zakona o medijih43 morajo biti programske vsebine predvajane v slovenskem jeziku, razen na območju, kjer živita obe ustavno priznani avtohtoni manjšini, lahko izdajatelj razširja informacije v italijanskem oz. madžarskem jeziku. Kar se tiče vsebin, ki jih je dolžna spremljati RTV Slovenija, na nobenem mestu ne zasledimo tematik, ki bi posebej obravnavale položaj, status ali potrebe pripadnikov novih manjšinskih skupnosti, ne glede na njihovo številčnost. Medica se sprašuje, kako z vidika vseh neavtohtonih manjšinskih skupnosti doseči nediskriminatorno vključevanje v celotno družbeno sfero večinskega okolja (Medica, 2004). Predlog novega Zakona o RTV, ki na referendumu 12. decembra 2010 ni bil podprt, je med drugim določal tudi pester nabor programov za vse prebivalce iz republik bivše Jugoslavije, in sicer da bo "Radiotelevizija Slovenija zagotavljala širok nabor vsebin pripadnikom narodnih skupnosti republik nekdanje Jugoslavije (Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov), kljub dejstvu, da niso ustavno določene manjšine.«44Po mnenju Aleksandre Stanković, predstavnice srbskega veleposlaništva v RS na področju kulture in medijev, je referendum »padel« tudi zato, ker mnogo prebivalcev s srbskimi koreninami ni niti vedelo, kaj nov program pravzaprav ponuja.45 Rezultati raziskave PSIP sicer kažejo, da je televizija najbolj spremljan medij tako za slovensko populacijo kot tudi za manjšinske skupnosti. Na drugem mestu je spremljanje radijskih programov in šele na tretjem mestu se nahajajo tiskani mediji.Vprašanje je, katere programe na slovenski nacionalni televiziji spremljajo pripadniki srbske narodne skupnosti. Glede na rezultate, ki smo jih pridobili z anketnim vprašalnikom, so anketiranci odgovarjali, da spremljajo tako slovenske 43

Prav tam. Internetni vir 8. 45 Osebni intervju, 11.4.2012, prav tam 44

83

programe kot tudi srbske, vendar so to v večini zabavne ter športne oddaje in v manjši meri novice.

5.6.1 Primeri pojavljanje srbske narodne skupnosti v slovenskih medijih

Srbska narodna skupnost se večino časa v medijih pojavlja skupaj s preostalimi skupnostmi bivše skupne države Jugoslavije, kar dolgoročno ne pripomore k odpravljanju stereotipnega enačenja vseh neavtohtonih skupnosti bivše Jugoslavije. Makarovič in Rončevič46 sta opravila raziskavo pojavljanja etničnih skupin v slovenskih množičnih medijih za obdobje med 1. marcem in 31. majem 2005. Za predmet preučevanja sta izbrala Delovo Sobotno prilogo ter tednika Mladino in Mag. Za cilj preučevanja sta izbrala naslednje vidike: količina medijske pozornosti, namenjene etničnim skupnostim, kontekst predstavljanja etničnih skupnosti, odnos medijev do etničnih skupnosti ter morebitna vključenost mnenj ter pogledov etničnih skupin v množičnih medijih. V analiziranem obdobju je bilo 16 člankov v Sobotni prilogi, ki so omenjali manjšine iz bivše Jugoslavije in ne posamične etnične skupnosti. Mladina je glede manjšinske problematike bolj konsistentna s 50 prispevki, od katerih jih 26 odstotkov obravnava manjšinske skupnosti bivše Jugoslavije. Mag omenja manjšine v le 15 prispevkih, kjer je v 40 odstotkih govora o »izbrisanih«. Po ugotovitvah je bil bolj pomemben kontekst, v katerem se je določena etnična skupnost pojavila, kot pa sama količina pozornosti. O pomembnosti oz. zanimivosti določene tematike se odločajo mediji sami in s tem v veliki meri vplivajo na javno mnenje. Prav tako je od medijev odvisno, na kakšen način predstavijo določeno problematiko, katere informacije uporabijo oz. katere izpustijo kot nerelavantne. Manjšinske skupnosti bivše Jugoslavije so najpogosteje omenjane v okviru tematike »izbrisanih« ter v kontekstu manjšinskih pravic, kjer pod vprašaj postavljajo vprašanje statusa teh narodnih skupnosti. Pripadniki manjšinskih skupnosti iz bivše Jugoslavije so kot vir informacij navadno zapostavljeni.

46

Več v članku: Makarovič in Rončevič, 2006

84

Danes živimo v moderni informacijski družbi in možnosti medijskega dialoga so čedalje večje. Čeru postavlja vprašanje ali lahko vse neavtohtone manjšinske skupnosti bivše Jugoslavije s komuniciranjem prek spetnih dnevnikov zadostijo potrebi po skupinski družbeni umeščenosti (Čeru, 2008, 41). Bošnjaška skupnost v Sloveniji svoja mnenja izraža na Bošnjačkem Internetnem portalu u Sloveniji, za srbsko skupnost pa takšnega portala nismo zasledili. Elektronski članki omogočajo brezplačno registracijo in s tem komentiranje določene problematike, obravnavane v posameznem članku, prav tako obstaja cela paleta raznih spletnih družbenih omrežij, kot so Facebook, Twitter ipd., kjer ljudje izražajo svoja mnenja v odgovor na določeno temo. Na primeru slovenskih parlamentarnih volitev decembra 2011 lahko zasledimo primere t. i. sovražnega govora podpornikov Janševe SDS ob izidu volitev.V januarju 2012 so se razmere zaostrile v čakanju na predlog predsednika Türka o določitvi novega mandatarja. »Še en dokaz, zakaj janković ne sme priti na oblast!!! slovenija ne bo kosovo ali neka srbska kolonija!«47v odgovor na članek Podporniki Zorana Jankovića na ulico?48. Znano dejstvo je, da ima župan MOL Zoran Janković srbske korenine, kar v primerih, kot so volitve, javnost razdeli na dva dela. Ta izjava ni osamljen primer sovražnega govora, vendar se v širšo diskusijo za potrebe naše raziskave ne bomo spuščali. V anketnem vprašalniku smo spraševali za mnenje o odnosu slovenske javnosti ter slovenske politike do »Neslovencev«. Poglobljena analiza kaže, da večina vprašanih meni, da so odnosi javnosti vsaj strpni, če ne že dobri. Tisti, ki so na lastni koži občutili kakršnokoli diskriminacijo pa so odgovarjali drugače. Po njihovem mnenju je ta odnos poln predsodkov in zaničevanja. Anketiranec Aco je mnenja: »Kot sem že rekel Slovenci so pogosto preveč nesramni do ''priseljencev'' to se odraža ali z komplikacijami na delovnem mestu (razgovori za službo ponavadi) ali v družbi kjer ne morejo sproščeno govoriti in govorijo potiho kot da delajo kaj protizakonitega. Nevem res se mi zdi da so preveč nastrojeni zoper nas!« (v odgovor na 27. vprašanje). O odnosu slovenske politike do priseljencev jih večji delež ni vedelo povedati nič, večinoma zaradi nespremljanja oz. nepoznavanja situacije ter celo nezainteresiranosti. Sploh starejši anketiranci, ki so se v Slovenijo priselili še pred 47

Komentar uporabnika z imenom b, 2012, v: Internetni vir 9. Članek govori o pozivanju na organiziran dogodek ob ponovnem glasovanju za mandatarja za predsednika vlade RS na socialnem omrežju Facebook, ki naj bi se zgodilo 25. januarja

48

85

osamosvojitvijo in imajo v glavnem osnovnošolsko izobrazbo ter v nekaj primerih poklicno ali srednjo šolo, politike ne spremljajo, niti ne vedo za obstoj karšnekoli problematike. Mlajša generacija je bila bolj zgovorna in nekateri so svoje mnenje jasno izrazili. Anketiranec Nedeljko je mnenja, da: »Slovenski politiki samo izkoriščajo »priseljence« za svoje dnevno politične namene in za nabiranje političnih točk. Obljubljajo marsikaj, na koncu pa ne naredijo nič, čeprav politiki to obljubljajo vsem, vendar v primeru »Neslovencev« pa poleg vsega igrajo še na karto narodne pripadnost...«

5.7 Vezi z domačim okoljem

V anketnem vprašalniku smo spraševali po tem, ali so anketiranci rojeni v Sloveniji ali pa so se v Slovenijo priselili, in kdaj. Poleg tega nas je zanimalo, ali imajo v kateri od držav bivše Jugoslavije sorodnike in/ali prijatelje, ter kako pogosto jih obiskujejo. Naslednje vprašanje se je neposredno navezovalo na prijateljske in družinske stike, in sicer lastništvo nepremičnin v državi, od koder so se preselili sami oz. starši. Če povzamemo rezultate lahko ugotovimo, da tisti priseljenci, ki so se že pred leti priselili v Slovenijo, v manjšem številu posedujejo tudi kakšno nepremičnino. Rojeni v Sloveniji pa so povedali, da sami nimajo v lasti nobene nepremičnine, jo pa v nekaterih primerih imajo njihovi starši. Prav vsi imajo v bivših državah Jugoslavije sorodnike, prijatelje, ki pa jih, verjetno tudi zaradi oddaljenosti, redko obiskujejo – zgolj na letni ravni. Na vprašanje o tem, ali se namerajvajo kdaj v prihodnosti preseliti oz. vrniti nazaj v državo rojstva oz. v domovino staršev ali starih staršev, jih je velika večina jasno odgovorila, da takšnih namenov nimajo. Utemeljitev je bilo več, in sicer najpogostejše so bile, da se nočejo preseliti na slabše ali pa zato, ker ne čutijo nobene povezanosti, sploh mlajši anketiranci. Starejši anketiranci so odgovarjali, da so se ustalili v Sloveniji ter so tu srečni. Le nekaj jih je dopuščalo možnost selitve, vendar ne zaradi družinskih ali

86

prijateljskih vezi oz. navezanosti, temveč zaradi morebitne nove zaposlitve ali pa iz dejstva, da bi se radi vrnili/preselili v okolje, kjer ne bodo v manjšini. Ko smo anketirance spraševali po tem, ali se v prostem času družijo s Slovenci ali ostajajo znotraj svoje skupnosti, jih je večina povedala, da se družijo z vsemi, ne glede na narodnost, kar po eni strani kaže na veliko integriranost v slovensko družbo in pa tudi na odprtost slovenske družbe do »priseljencev«. Zanimiv odgovor so podali trije vprašani, in sicer da se načeloma družijo z vsemi, se pa bolj sprostijo v družbi prijateljev s srbskimi koreninami. Sklepamo lahko, da je srbska manjšina v Sloveniji dobro integrirana v slovensko družbeno okolje, njeni pripadniki pa nimajo želje po vrnitvi/preselitvi v državo, kjer so se rodili oz. kjer so se rodili njihovi starši. Prav tako lahko glede na družabno življenje anketirancev ugotovimo, da nimajo večjih problemov pri vklapljanju v slovensko kulturno okolje, sploh mlajši anketiranci. Pri tem je potrebno ločiti družabno življenje od tega, kakšno mnenje so si pripadniki srbske narodne skupnosti ustvarili o slovenski politiki do novih manjšinskih skupnosti.

87

6. ZAKLJUČEK

Pričujoča raziskava se je osredotočala na zgolj eno manjšinsko skupnost iz pestrega mozaika narodov bivše Jugoslavije na slovenskem ozemlju, ki se je na naših tleh oblikovala skozi daljše obdobje, tj. srbsko narodno skupnost. Diplomsko delo izhaja iz dejstva, da na slovenskem etničnem ozemlju živi nezanemarljiv delež pripadnikov t. i. alohtone manjšine, ki ne uživajo istega pravnega statusa kot obe priznani avtohtoni manjšini, italijanska in madžarska. Manjšinska politika v Republiki Sloveniji je še vedno precej nekonsistentna ter predvsem zastarela. Pojem avtohtonosti, kot ga opredeljuje Ustava naše države, je docela neustrezen za hitro spreminjajočo se narodnostno sliko na našem ozemlju, še posebej v ozirih na prihodnost. Do sedaj smo s pojmom avtohtonosti definirali neko manjšinsko skupnost, ki kontinuirano poseljuje določeno območje skozi tri generacije. Vendar trend v priseljevanju v Slovenijo še ni upadel in oblikuje se že četrta generacija srbske narodne skupnosti, prav tako so se po vstopu Slovenije v Evropsko unijo odprle meje in povečalo se je priseljevanje iz drugih evropskih držav. Geografska stroka prav tako že dlje časa opozarja na dajanje prevelike pomembnosti kompaktnosti poselitve, ki pa v času sodobnih globalizacijskih procesov ter prometnih in elektronskih komunikacij nima več iste veljave. Sklicevanje na razpršenost poselitve je ravno tako vprašljiva. Srbska narodna skupnost je poleg svoje številčnosti ozemeljsko precej razpršena in ne poseljuje nekega zgodovinskega prostora kot obe prej omenjeni priznani manjšini. Znano je, da skupnost naseljuje v večini primerov večja mesta ob železniški progi od Kopra do Ljubljane ter mesto Ljubljana samo. S tem je takoj potrjena prva hipoteza, ki predvideva, da je eden od razlogov za nepriznanje srbske narodne skupnosti njihova z zakonom definirana neavtohtonost. Druga hipoteza se posredno navezuje na prvo, in sicer sem se v diplomskem delu spraševala o obstoju enotnega institucionalnega modela varstva manjšin v Republiki Sloveniji. Kot sem ugotovila, se je po razpadu Jugoslavije ter osamosvojitvi morala oblikovati nova zakonodaja, ki je sledila načelom evropske manjšinske politike. Vendar pa ne moremo prezreti dejstva, da so ta načela v mnogih ozirih zelo ohlapna

88

in si jih vsaka država prisvaja ter vplete v svoj zakonodajni sistem glede na svojo posebno manjšinsko problematiko. Evropska unija kot zveza večih držav je prisiljena poskrbeti za mir ter nekonfliktne odnose tako med posameznimi državami kot med narodi, ki te države sestavljajo. Kot ugotavljam, Evropa nima enotnega institucionalnega varstva za »nove« manjšinske skupnosti, zato se pravice posameznikov – tu mislim predvsem na tiste z drugačnim etničnim poreklom od večinskega naroda – črpajo iz skupnih norm o spoštovanju občih človekovih pravic. Evropski institucionalni prostor opredeljujejo predvsem Evropska unija, Svet Evrope ter Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, ki narekujejo državam dolžnosti k spoštovanju in varovanju vseh pripadnikov manjšinskih skupnosti, tako da naj bi ti uspešno ohranjali ter prakticirali svojo specifično identiteto, izraženo skozi kulturne posebnosti, navade, običaje, jezik ter veroizpoved. Pravice do izražanja lastne kulture naj bi imeli vsi pripadniki etničnih, verskih, rasnih ter jezikovnih skupin. Slovenija se v ozirih na svojo Ustavo zgledno posveča obem avtohtonim manjšinam, do »novih« manjšin pa nima natančnih opredelitev. Prav tako je tu potrebno omeniti, da je srbska narodna skupnost le ena izmed »novih« manjšinskih skupnosti, ki so ostanki narodov nekdanje Jugoslavije in za katere bi prav tako morala poskrbeti z urejenim institucionalnim varstvom. Stvari so se začele počasi obračati na bolje po vstopu v Evropsko unijo, ko je Državni zbor 1. februarja 2011 sprejel Deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji s katerim so deklarativno priznane narodne skupnosti Albancev, Bosancev, Makedoncev, Črnogorcev, Hrvatov in Srbov. To je prvi večji korak k priznavanju »novih« manjšinskih skupnosti v Sloveniji od osamosvojitve dalje. Tretja hipoteza predvideva, da težave po priznanju posebnega manjšinskega statusa vsem »novim« manjšinam izhajajo iz dejstva, da na slovenskem nacionalnem območju najdemo tako prvo kot tudi drugo, tretjo ter že četro generacijo priseljencev, pri čemer je v mnogih primerih le prva generacija dejansko priseljena iz drugih delov Jugoslavije, mlajše generacije pa so že rojene v Sloveniji. Iz empirične raziskave je mogoče sklepati, da se težave pri uveljavljanju pravic pojavljajo tudi zaradi slabe izobrazbe t. i. pravih priseljencev, nezainteresiranosti ter nepoznavanja lastnih pravic, mešanih zakonov med različnimi kulturami ter čedalje večje asimilacije mlajših priseljencev v slovensko družbo. Prav tako je nezanemarljivo dejstvo, da se

89

prvi priseljenci iz različnih območij Jugoslavije, srbskega dela BiH ter Srbije med seboj niso družili in so živeli v bolj ali manj zaprtih skupnostih. Ugotovljeno je bilo tudi, da v Sloveniji obstaja možnost učenja srbskega jezika, ki ga povečini ponujajo srbska kulturna društva, vendar pa je premalo interesa, poleg tega pa je prisoten tudi strah pred izobčenjem zaradi drugačnosti. Jezik pa je bistven element kulture in ravno učenje materinščine v rani mladosti pripomore k normalni socializaciji vsakega posameznika. Večina sodelujočih v raziskavi je svoje znanje srbskega jezika ocenila kot dobro, vendar so isti anketiranci kot kraj učenja materinščine navedli domače okolje. Raziskava je prav tako pokazala, da se mlajše generacije ne družijo v zaprtih krogih znotraj skupnosti, kot so se sprva prve generacije, ki so bile morda stigmatizirane ravno zaradi svoje drugačnosti, slabe izobrazbe ter predvsem nepoznavanja slovenskega jezika. Mlajši pripadniki se tako docela asimilirajo v slovensko družbo ter se v mnogih primerih ne dojemajo kot Srbi, kar potrjuje tretjo hipotezo. Teoretično gledano integracija pomeni obojesmerno prilagajanje, torej avtohtone ter priseljenske skupnosti, brez izvrševanja pritiskov, ki bi prisilili manjšinsko skupnost v enosmerno prilagajanje večinski družbi, kar bi pomenilo asimilacijo. Slovenski jezik kot ena izmed glavnih karakteristik naše države predvideva dobro znanje letega za uspešno vključevanje v večinsko družbo. Neavtohtone manjšinske skupnosti bi morale svoj prostor dobiti tudi v osrednjih slovenskih medijih, tako na televiziji, radiu ter tiskanih medijih. Dandanes se mediji bolj posvečajo temam o manjšinah v raznih konfliktnih situacijah, kar še dodatno otežuje prepoznavnost teh skupnosti kot neproblematičnih, ter s tem vpliva na javno zavest, saj jim daje negativen predznak. Analiza vprašalnika je razkrila, da starejši priseljenci ne spremljajo toliko medijev kot mlajši, ti pa tuje (srbske) medije spremljajo bolj kot slovenske. Pomemben element je tudi povezovanje med Slovenijo ter »matično« domovino, ki pa po ugotovitvah poteka bolj na institucionalni ravni kot pa na osebni. Kulturna, športna in druga društva organizirajo srečanja svojih članov z drugimi društvi iz vseh bivših jugoslovanskih republik, prav tako so vzpostavljeni odnosi med Slovenijo Srbijo, BiH, Hrvaško ter drugimi državami, kjer živijo pripadniki srbske manjšine. Kljub temu se zdi, da bi lahko bili odnosi med srbsko narodno skupnostjo v Sloveniji

90

ter matično domovino tesnejši, kot dejansko so, če bi upoštevali, da je ta skupnost v marsičem drugačna od obeh priznanih manjšin, tako glede na razpršeno poselitev, različno stopnjo integriranosti v slovensko kulturno okolje, izobrazbeno ter starostno strukturo ipd. Da bi srbska manjšinska skupnost ter v tem oziru vse preostale zakonsko nepriznane narodne skupnosti na slovenskem ozemlju živele ter funkcionirale kot celota, še posebej pri svojih zahtevah po priznanju, bi bilo potrebno začeti pri posameznem pripadniku skupnosti. Cilj raziskave je bil namreč odkriti, kje se skrivajo razlogi za nepriznavanje srbske narodne skupnosti kot uradne manjšine poleg obeh ustavno priznanih, italijanske ter madžarske. Največji »krivec« za nepovezanost zahtev srbske skupnosti je po mojem mnenju nevključenost mnogih v želje posameznikov. Neka skupina ne more delovati kot celota, če manjkajo določeni deli. Za nastalo situacijo ne moremo kriviti zgolj države, temveč tudi srbsko narodno skupnost samo. Zakoni se spreminjajo ter dopolnjujejo konstantno, težje pa je spremeniti zavest ljudi.

91

7. VIRI IN LITERATURA

Bešter, R. (2003): Politike vključevanja priseljencev v večinsko družbo, Med globalnim lokalnim v sodobnih migracijah. V: Pajnik, M., Zavratnik Zimic, S., (ur).: Migracije – globalizacija – Evropska unija. Ljubljana. Mirovni inštitut, 83–123. Bufon, M. (1997): Države, narodi, manjšine: političnogeografski oris. V: Geografski vestnik: časopis za geografijo in sorodne vede, letnik 69. Ljubljana, 93– 114. Bufon, M. (2005): Med konvergenco in divergenco: Dileme evropskih integracijskih procesov. V: Annales: anali za istrske in mediteranske študije, letnik 15, št. 1. Koper, 55-68. Bufon, M. (2005): Slovenija po letu 2004: Mostišče med EU in Jugovzhodno Evropo? Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales. Bufon, M. (2008): Medkulturni dialog in evropska območja družbenega in kulturnega stika. V: Annales: anali za istrske in mediteranske študije, letnik 18, št.1. Koper, 79–88. Capotorti, F. (1985): Minorities. V: Rudolf Bernhardt. Encyclopedia of public international law. Instalment 8. Amsterdam/New York//Oxford. Elsevier Science Publishers, 385-395. Čeru, J. (2008): Spletni dnevniki kot alternativno medijsko sredstvo etničnih skupin/manjšin. V: Monitor ISH : revija za humanistične in družbene znanosti, letnik 10, št.1. Ljubljana, 41–57. de Azcárate. P (1945): League of nations and national Minorities: an experiment. Washington, Carnegie Endowment for International Peace.

92

Dekleva, B., Razpotnik, Š. (2002): Čefurji so bili rojeni tu: življenje mladih priseljencev druge generacije v Ljubljani. Ljubljana, Pedagoška fakulteta: Inštitut za krimonologijo pri Pravni fakulteti. Devetak, S. (1999): Pravica do različnosti: Pravno varstvo manjšin v Evropi. Maribor, Iscomet – Inštitut za etnične in regionalne študije. Dolenc, D.(2005): Priseljevanje v slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po II. svetovni vojni. V: Miran Komac et al. (ur.): Percepcije slovenske integracijske politike. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 37-89. Dolenc, D.(2007): Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni. V: Miran Komac: Priseljenci. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 69-105. Drolc, A.,ur. (2001): Spremljanje pridruževanja EU. Zaščita manjšin. Budapest: Open Society Institute, EU Accession monitoring program. Drole, V.(2008): Soočanje nacionalnih identitet z globalnimi identitetami. V: Monitor ISH: revija za humanistične in družboslovne znanosti, letnik 10, št.2. Ljubljana, 107–124. Gosar, A. (1978): Specifičnost migracij na začasno delo v tujini iz obmejnih regij SR

Slovenije,

na

primeru

občin

ob

jugoslovansko-italijanski

meji.

V:

Socialnogeografski aspekti obmejnih območij Slovenije : geografski simpozij ob 15letnici Inštituta za geografijo univerze v Ljubljani. Ljubljana, 85-93. Josipovič, D. (2006): Učinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Klemenčič, V., Klemenčič, M: (2001): Narodne manjšine v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije in vpliv madžarske ter italijanske manjšine na uresničevanje manjšinske zaščitne zakonodaje v Republiki Sloveniji. V : Annales: anali za istrske in mediteranske študije, letnik 11, št. 26. Koper, 275–282.

93

Klinar, P. (1976): Mednarodne migracije : sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi. Maribor, Obzorja. Klopčič, V. (2006): Mednarodnopravne razsežnosti pravnega varstva manjšin v Sloveniji. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja. Knez, M. (2008): Jezikovna integracija otrok priseljencev v slovenski osnovni šoli. V: Skela,J.: Učenje in poučevanje tujih jezikov na Slovenskem: pregled sodobne teorije in prakse. Ljubljana, Tangram, 155-163. Kobolt, A. (2002): Zdej smo od tu – a smo še čefurji? Ljubljana, I2 družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje d.o.o. Komac, M. (1999): Varstvo narodnih skupnosti v RS. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja. Komac, M. (2002): Varstvo narodnih skupnosti v Sloveniji. V: Liana Kalčina et al. (ur.), Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin. Ljubljana. Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK. Inštitut za narodnostna vprašanja. Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, 13-62. Komac, M. (2005): Varstvo »novih« narodnih skupnosti v Sloveniji. V: Miran Komac et al. (ur.): Percepcije slovenske integracijske politike. Ljubljana. Inštitut z narodnostna vprašanja, 207-237. Komac, M.(2007): Mediji in »nove« narodne skupnosti. V: Miran Komac. Priseljenci. 373–391. Ljubljana. Inštitut za narodnostna vprašanja. Komac, M., Medvešek, M. (2005): Percepcije slovenske integracijske politike. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja. Komac, M., Medvešek,M., in Roter,P. (2007): Pa mi vi povejte, kaj sem!!!?študija o etnični raznolikosti v Mestni občini Ljubljana. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede in Inštitut za narodnostna vprašanja.

94

Kralj, A. (2008): Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper, Založba Annales. Krilić Cukut, S. (2009): Spol in migracija. Izkušnje žensk kot akterk migracij. Ljubljana, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Kržišnik-Bukić, V. (2010): Migracije iz drugih jugoslovanskih republik v Slovenijo po 2. svetovni vojni. V: Peter Štih et al.(ur): Migracije in slovenski prostor od antike do danes. Ljubljana. Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Zbirka Zgodovinskega časopisa 39, 501-525. Makarovič, M., Rončevič, B.(2006): Etnične manjšine v slovenskih množičnih medijih. V: Družboslovne razprave, letnik 22, št. 52. Ljubljana, 45–65. Malačič, J. (2008): Imigracije in trg dela v Sloveniji: Od priseljevanja sodržavljanov do zaposlovanja tujcev. Naše gospodarstvo: revija za aktualna gospodarska vprašanja, št.1–2/2008. Maribor, 45-53. Medica, K. (2004): Perspektive medijev etničnih skupin/manjšin z območja bivše Jugoslavije v Sloveniji. V:Monitor ISH : revija za humanistične in družbene znanosti, letnik 6, št.1. Ljubljana, 93–122. Medica, K., Lukič, G., Bufon, M. (2010): Migranti v Sloveniji – med integracijo in alienacijo. Koper , Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales. Medvešek, M. (2005): Dejavniki ohranjanja ali opuščanja elementov etnične identitete v medgeneracijski kontinuiteti na narodno mešanih območjih ob slovenskimeji. Razprave in gradivo: revija za narodnostna vprašanja, št. 46. Ljubljana, 100–152. Medvešek, M. in Bešter, R. (2010): Državljani tretjih držav ali tretjerazredni državljani? Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja. Mekina, I. (2001): Neenakopravne manjšine: Zakaj Neslovenci nimajo pravice do pouka v materinščini? V: Mladina, št.8. Ljubljana, 16–19.

95

Mežnarič, S. (1986): »Bosanci«. A kuda idu Slovenci nedeljom? Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS. Milohnić, A. (2001): Evropski vratarji: Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi. Ljubljana, Mirovni inštitut. Mlinar, Z. (1994): Kdo danes še potrebuje državne meje?: Državna zaščita in odpiranje Slovenije v svet. V: Teorija in praksa, letnik 31, št. 9/10,Ljubljana, 814– 825. Petrović, R. (1987): Migracije u Jugoslaviji i etnički aspekt. Beograd, Istraživačko izdavački centar SSO Srbije. Pirjevec, J. (2003): Jugoslovanske vojne: 1991–2001. Ljubljana, Cankarjeva založba. Polzer, M.(2002): Evropska unija, zaščita narodnih manjšin in Slovenija.V: Liana Kalčina et al. (ur.): Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin. Ljubljana. Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK. Inštitut za narodnostna vprašanja. Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, 101112. Polzer, M., Kalčina, L., Žagar, M. (2002): Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin. Ljubljana, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK. Inštitut za narodnostna vprašanja. Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo. Razpotnik, Š. (2006): Etnična samoopredelitev potomcev priseljencev, socialno ekonomski status in nasilje. V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, letnik 57, št. 3. Ljubljana, 240–247. Ribičič, C. (2004): Ustavnopravno varstvo manjšinskih narodnih skupnosti v Sloveniji. V: Revus: revija za evropsko ustavnost, št. 2. Ljubljana, 29–43. Roter, P. (2009): Narodne manjšine v mednarodnih odnosih. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. Zbirka Mednarodni odnosi.

96

Roter, P. (2007): Pomen in vloga jezika v integracijskem procesu. V: Miran Komac (ur.): Priseljenci. Ljubljana. Inštitut za narodnostna vprašanja, 301-331. Thornberry, P. (1991): International law and the rights of minorities. Oxford, Clarendon Press. Vizi, B. (2008): Minority Rights

in the »New« EU Member States after

Enlargement.V: Hannes Swoboda et al.(ur.): Democracy, Populism and Minority Rights. Antilope, 77-83. Vrečer, N. (2007): Integracija kot človekova pravica: Prisilni priseljenci iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji. Ljubljana, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Vuciri Ramaga, P. (1993): The group concept in minority protection. V: Human Rights quaterly, letnik 15, št. 3, 575–588 Zavratnik Zimic, S.(2002): (Nove) etnične manjšine v Sloveniji? V: Medijska preža: bilten za opazovanje medijev, št. 14. Ljubljana, str. 51. Žagar, M. (2002): Nekateri novejši trendi razvoja varstva manjšin in (posebnih) pravic narodnih in drugih manjšin: Evropski kontekst. V Liana Kalčina et al. (ur.): Slovenija in evropski standardi varstva narodnih manjšin. Ljubljana, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK. Inštitut za narodnostna vprašanja. Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, 71-81. Žurej, J. (2004): Pravice manjšin in jezikovne pravice v medijih v Republiki Sloveniji in v tujini. V: Revus: revija za evropsko ustavnost, št. 2. Ljubljana, 81–93.

97

INTERNETNI VIRI

Internetni

vir

1:

Etnična

karta

Jugoslavije

1991

(2012-9):

HTTP://http://www.google.si/imgres?imgurl=http://img3067.imagevenue.com/loc43 9/62884_Map_Yogoslavia_122_439lo.jpg&imgrefurl=http://slavija.proboards.com/i ndex.cgi?board%3Dgeneral%26action%3Ddisplay%26thread%3D3098%26page%3 D5&h=713&w=800&sz=95&tbnid=PAY7vdIuf2ir_M:&tbnh=90&tbnw=101&prev= /search%3Fq%3Dyugoslavia%2Bethnic%2Bmap%2B1991%26tbm%3Disch%26tbo %3Du&zoom=1&q=yugoslavia+ethnic+map+1991&usg=__IvT4UdvZX8Zag5KMx OmkbL4960E=&docid=2o-L0zeBfKQbeM&hl=enSI&sa=X&ei=049tUNmhKYrktQasu4DQCw&ved=0CC0Q9QEwBA&dur=2427

Internetni

vir

2:

Wikipedija.

Četrtna

skupnost

Ljubljane

(2012-5):

HTTP://http://www.google.si/imgres?q=%C4%8Detrtne+skupnosti+mestna+ob%C4 %8Dina+ljubljana&hl=en&biw=1920&bih=955&tbm=isch&tbnid=K65QTczSlU8jf M:&imgrefurl=http://sl.wikipedia.org/wiki/%25C4%258Cetrtna_skupnost_Ljubljane &docid=3H9aGSFdpJ4CpM&imgurl=http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commo ns/thumb/0/0f/MOL-CS.png/350px-MOLCS.png&w=350&h=224&ei=_pB6UKvQL7CA0AWg4HADg&zoom=1&iact=rc&dur=315&sig=111159932963386436983&page=1&tbn h=142&tbnw=222&start=0&ndsp=42&ved=1t:429,r:1,s:0,i:66&tx=93&ty=36 Internetni vir 3: Delo Mag: »Jugoslovani« v manjšinskih vicah

(2012-3):

HTTP://http://www.bosnjak.si/index.php?option=com_content&task=view&id=374 &Itemid=34

Internetni vir 4: Sloveniji

za

Nejc Jemec: Srbska manjšina. Iniciativa srbske diaspore v status

manjšine

http://www.vest.si/2008/01/17/srbska-manjsina/

98

(2012-3):

HTTP://

Internetni vir 5: Deklaracija Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (DePNNS),Ur.l. RS. št.7/2011

(2012-3):

http://www.uradni-

HTTP://

list.si/1/objava.jsp?urlid=20117&stevilka=210 Internetni vir 6: Srbska ambasada. Seznam srbskih društev

(2012-3):

HTTP://http://www.ambasadasrbije.si/srbska_drustva.html

Internetni

vir

7:

Srbski

kulturni

center

Danilo

Kiš

(2012-3):

HTTP://http://www.dkis.si

Internetni

vir

8:

Aleksander

Kolednik

(2012-4):

http://www.rtvslo.si/slovenija/poslanci-2-novembra-o-zahtevi-za-

HTTP://

referendum-o-zakonu-o-rtv-slovenija/242647

Internetni

vir

9:

Podporniki

Zorana

Jankovića

na

ulico?

(2012-1):

HTTP://http://www.casnik.si/index.php/2012/01/13/podporniki-zorana-jankovica-naulico/

DRUGI VIRI – OSEBNI INTERVJU, ELEKTRONSKA POŠTA

Aleksandra Stanković: Informacije o srbski narodni skupnosti. 11. april 2012. Maja Pintar. (Pridobljeno 11. april 2012) Sladjana Šmitran: Informacije o delovanju srbskega kulturno – umetniškega društva Vidovdan. 20. 10. 2011. Maja Pintar. (Pridobljeno 20. oktober 2011) Svetlana Slapšak: Informacije o delovanju srbskega društva Danilo Kiš. 11. oktober 2011. Maja Pintar. (Pridobljeno 11. oktober 2011)

99

8. SEZNAM GRAFOV, SLIK IN TABEL

GRAFI

Graf 1: Starostna struktura anketirancev po spolu ..................................................... 57 Graf 2: Dokončana izobrazba po spolu...................................................................... 58 Graf 3: Država rojstva po spolu ................................................................................. 59 Graf 4: Čas priselitve v Slovenijo po spolu ............................................................... 60 Graf 5: Kraj učenja slovenskega in srbskega jezika .................................................. 62 Graf 6: Samoocena znanja slovenskega in srbskega jezika ....................................... 63 Graf 7: Obiskovanje organiziranih družabnih prireditev srbskih društev po spolu ... 66 Graf 8: Spremljanje tiskanih medijev v srbskem jeziku po spolu ............................. 68 Graf 9: Opredeljevanje samega sebe glede na narodnost .......................................... 73

SLIKE

Slika 1: Etnična struktura prebivalstva SFRJ po popisu leta 1991 ............................ 20 Slika 2: Prebivalci Slovenije z državljanstvom Republike Srbije po statističnih regijah, stanje za 1. januar 2010 ter 2011 .................................................................. 27 Slika 3: Četrtne skupnosti MOL ................................................................................ 29 Slika 4: Ples v narodni noši........................................................................................ 79 Slika 5: Srečanje srbskih kulturnih društev v Kranju ................................................ 80

100

TABELE

Tabela 1: Opredelitev po narodnosti po popisih 1953–2002 ..................................... 23 Tabela 2: Prebivalci Slovenije z državljanstvom Republike Srbije po statističnih regijah, stanje za 1. januar 2010 ter 2011 .................................................................. 26 Tabela 3: Število prebivalcev srbske narodnosti v Mestni občini Ljubljana, po četrtnih skupnostih, po popisih 1981, 1991 in 2002 .................................................. 28 Tabela 4: Spolna struktura anketirancev .................................................................... 56 Tabela 5: Starostna struktura anketirancev po spolu ................................................. 56 Tabela 6: Dokončana izobrazba po spolu .................................................................. 57 Tabela 7: Država rojstva po spolu ............................................................................. 58 Tabela 8: Čas priselitve v Slovenijo po spolu............................................................ 59 Tabela 9: Kraj učenja slovenskega in srbskega jezika ............................................... 61 Tabela 10: Samoocena znanja slovenskega in srbskega jezika ................................. 63 Tabela 11: Obiskovanje organiziranih družabnih prireditev srbskih društev po spolu ................................................................................................................................... 65 Tabela 12: Spremljanje tiskanih medijev v srbskem jeziku ...................................... 68 Tabela 13: Opredeljevanje samega sebe glede na narodnost ..................................... 72

101

9. PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik ANKETNI VPRAŠALNIK

Lep pozdrav! Moje ime je Maja Pintar in sem absolventka geografije na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Pred vami je vprašalnik, ki sem ga sestavila v okviru svoje diplomske naloge z naslovom Problematika statusa srbske narodne skupnosti v Sloveniji. Z vprašalnikom bi rada pridobila bolj natančen vpogled v situacijo ter vzpostavila bolj pristen stik s pripadniki srbske narodne skupnosti v Sloveniji oziroma si ustvarila bolj jasno sliko o tej problematiki. Vprašalnik je anonimen, zato lahko uporabite izmišljeno ime, za preostale osebne podatke pa vas prosim za iskren odgovor, saj je analiza vaših odgovorov relavantna za mojo diplomsko nalogo. Vprašanja oštevilčena z 8, 9 in 10 so za obkroževanje, ostala vprašanja pa zahtevajo odgovor v več stavkih. Čas reševanja je približno 15 minut.

I.

SKLOP

1. Ime: 2. Starost: 3. Spol: 4. Izobrazba: 5. Država rojstva:

102

6. Če ste bili rojeni drugje kot v Sloveniji, prosim napišite kje in koliko časa že živite v Sloveniji. (v primeru, da ste rojeni v Sloveniji pustite prazno).

7. Če ste rojeni v Sloveniji, prosim napišite, ali so se v Slovenijo priselili vaši starši oz. stari starši (vsaj eden od njih), ter od kje so se priselili in kdaj.

II.

SKLOP

8. Kje ste se naučili slovenskega jezika? (obkroži, lahko več odgovorov) a.) V domačem okolju b.) V vrtcu c.) V osnovni šoli d.) Med vrstniki e.) Na tečaju f.) Naučil/-a sem se sam/-a g.) Drugo (dopišite): 9. Kje ste se naučili srbskega jezika? (obkroži, lahko več odgovorov) a.) V domačem okolju b.) V vrtcu c.) V osnovni šoli d.) Med vrstniki e.) Na tečaju f.) Naučil/-a sem se sam/-a g.) Drugo (dopišite):

103

10. Kakšno je po vaši samooceni znanje obeh jezikov? (obkroži en odgovor pri vsakem jeziku)

SLOVENSKI JEZIK: a.) Odlično b.) Dobro c.) Zadovoljivo d.) Pomankljivo e.) Slabo

SRBSKI JEZIK: a.) Odlično b.) Dobro c.) Zadovoljivo d.) Pomankljivo e.) Slabo 11. Kakšen se vam zdi slovenski izobraževalni sistem glede možnosti učenja srbskega jezika? Opišite v več stavkih.

12. Ali ste seznanjeni z izobraževalnimi dejavnostmi, ki jih ponujajo srbska društva v Sloveniji? Če da, katere dejavnosti poznate?

104

13. Ali ste član/-ica kateregakoli srbskega društva tu v Sloveniji? Zakaj ja oz. zakaj ne in katero društvo je to?

14. Ali obiskujete družabne prireditve, ki jih organizirajo srbska društva? Če da, katere prireditve in kako pogosto?

15. Ali ste pripadnik/-ca srbske pravoslavne Cerkve oz. katere druge? Če da, ali enačite versko pripadnost z narodno pripadnostjo? Pojasnite v kratkih stavkih.

16. Ali izražate svojo narodno pripadnost na kakšen drug način? Če da, na kakšen način?

105

17. Ali spremljate televizijske programe v srbskem jeziku in če da, katere? ( programi na slovenski oz. srbski nacionalni TV, opredelite)

18. Ali spremljate tiskane medije v srbskem jeziku in če da, katere? (ali so to publikacije, ki jih izdajajo društva ali so to srbski časniki, opredelite)

19. Na kratko opišite, kakšno je vaše mnenje glede medijev v Sloveniji. Ali se dovolj posvečajo manjšinski problematiki oz. ali je dovolj medijev v srbskem jeziku? Kakšne so vaše želje? Opišite v več stavkih.

III.

SKLOP (pod termin »druga država« so mišljene vse ostale republike bivše Jugoslavije)

106

20. Ali se v prostem času družite s Slovenci ali ostajate znotraj srbske skupnosti in zakaj? Opišite situacijo v več stavkih.

21. Ali ste zaradi svoje narodne pripadnosti kdaj imeli kakršnekoli težave v šoli/na delovnem mestu/v javnih prostorih ipd.? Če da, kakšne?

22. Ali ste zaradi svoje narodne pripadnosti kdaj naleteli na težave pri iskanju zaposlitve? Če da, kakšne?

23. Ali imate sorodnike/prijatelje v Srbiji oz. v kateri drugi državi ? Opredelite.

107

24. Kako

pogosto

obiskujete

te

sorodnike/prijatelje?

Dnevno/tedensko/

mesečno/letno? Opredelite.

25. Ali imate v Srbiji oz. drugi državi v lasti kakšno nepremičnino? Če da, katero? (vikend, hišo, stanovanje, ipd?)

26. Ali se nameravate kdaj v prihodnosti vrniti/se preseliti v Srbijo oz. drugo državo? Zakaj ja oz. zakaj ne?

27. Kakšno je vaše mnenje o odnosu slovenskega (večinskega) prebivalstva do »priseljencev« oz. do t. i. »Neslovencev«? Opišite v več stavkih.

28. Kakšno je vaše mnenje o odnosu slovenske politike do »priseljencev« oz. t. i. »Neslovencev«? Opišite v več stavkih.

108

29. Kako dojemate sami sebe?

a.) Sem Slovenec/Slovenka b.) Sem Srb/Srbkinja c.) Ne eno ne drugo d.) Ne razmišljam o narodni pripadnosti e.) Ne želim odgovoriti f.) Drugo:

Najlepša hvala za vaš čas!

109